Zakaj so meritve stroškov v blokih nuja?

Zelje, meso ali segedin? 

Danes je še tako, da upravniki večstanovanjskih stavb obračunavajo stanovalcem v posameznih  enotah stroške za ogrevanje in vodo neodvisno od dejanske porabe. Ker je enota obračuna m2 ali  število oseb plačajo eni več, drugi manj. Eni imajo kislo zelje, drugi meso, vsi pa uživamo v segedinu.  Na tak način stanovalci niso motivirani za učinkovito ravnanje z energijo in vodo. Posledica tega so  praviloma nesorazmerno visoki (in nepotrebni) stroški za celoten objekt, ki jih neposredno plačajo stanovalci, posredno pa celotna družba. Pri obračunavanju stroškov ogrevanja in vode po dejanski porabi pa individualno merimo porabo za vsako posamezno stanovanjsko ali poslovno enoto. Lastnik ali uporabnik odjemne enote dobi račun le za tisti del energije in vode, ki ga je dejansko porabil. Kdor potratno ravna z energijo, plača več – kdor varčuje, plača manj. 

Riba smrdi pri glavi 

Vsakdanje meritve (dolžina, teža, velikost, čas,…) so nam jasne »od nekdaj«, druge so postale domače med študijem, tretje pa moramo razumeti, saj nam pomembno krojijo življenje ter z njim povezane stroške ali zaslužke. V slednje uvrščamo vse meritve energije. Med težavnejše spadajo meritve porabljene energije za ogrevanje prostorov v večstanovanjskih stavbah ter hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema. Problem ni v naši pameti, temveč v zamegljenih in kompliciranih razlagah, uporabi pravno birokratske latovščine, simbolov, številk in standardov. Tako se ne moremo znebiti občutka, da je vse to zamegljevanje namenjeno le finančnemu ožemanju nevednih potrošnikov. V kalni vodi izgubijo ribe orientacijo, zato jih otročje lahko polovimo. 

Socialno poslovna slika bloka 

V večstanovanjskih stavbah so socialni stiki praviloma šibki, vsak se briga zgolj zase, skupne stvari, kot je upravljanje stavbe, prepuščamo upravniku. V idealnih razmerah ta gospodari s stavbo, kot mu naročijo lastniki, v primeru »razpuščenih« lastnikov je praviloma tak tudi upravnik. Najbolj podjetni si ustvarijo dobičkonosne mreže po vzoru »deli in vladaj«. Delijo seveda delo, ki ga plačujejo lastniki. Naveza ni nujno slaba, a če povezave in postopki niso transparentni, ni dobre kontrole. Zato so hitro možne malverzacije, preplačila, slabo opravljeno delo, nestrokovnost, … posledica pa slaba volja stanovalcev, neučinkovita raba energije, »metanje denarja skozi okno« ter (pre)pogosto tudi plesen.

Energetska slika bloka 

Ta je v vseh pogledih identična zasebni hiši. Osnova je dobro termo izoliran obod stavbe (tla proti hladni kleti, fasada, strop proti hladni podstrehi ali streha podstrešnega stanovanja), ki vključuje tudi
kvalitetno stavbno pohištvo (okna, zunanja vrata). Termo kamera na fotografiji nam barvito pokaže mesta uhajanja energije. Energetski svetovalci znamo ta mesta napovedati pred gradnjo, zato se
toplotnih mostov sploh ne naredi. Sledi ogrevalni sistem, ločen na ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Pri ogrevalnem sistemu smo – poleg podpostaje ali kotla, ventilov, črpalk – pozorni na vgradnjo
termostatskih ventilov (lokalna regulacija), hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema (stanovalcem zagotavlja enakomerno ogrevanje v vseh etažah in na vseh
radiatorjih) ter regulacijo sistema ogrevanja z ozirom na zunanjo temperaturo. Ta namreč omogoča, da se v prehodnih obdobjih (jesen, pomlad) ogrevamo z manjšo temperaturo kot v najhujši zimi. Če
take regulacije nimamo, so v prehodnih obdobjih radiatorji večinoma zaprti. Ker je v dvižnih vodih temperatura enaka kot pozimi (90/70) se nekatera stanovanja pretežno ogrevajo samo preko dvižnih
vodov, ki jih delilniki na radiatorjih ne merijo. Ker je fiksni delež po m2 (v povprečju 30 %) premajhen, da bi vse to pokril, morajo tisti, ki imajo odprte radiatorje plačati več, kot potrošijo. Če pa je v prehodnih obdobjih v dotoku dovolj nizka (zunanji temperaturi primerna) temperatura, opisanih deviacij ni. Po izkušnjah prinese taka regulacija na blok okoli 15% ali več prihranka v kurilni sezoni. Meritev stroškov ogrevanja – tema današnjega članka – je končni korak. Finančne podpore gospodinjstvom za obnovo tri ali večstanovanjskih stavb Tudi leta 2011 bodo upravičeni občani lahko pridobili kredit ali subvencijo Eko sklada za energetsko obnovo večstanovanjske stavbe, kot je:

1.  toplotna izolacija fasade, 
2. toplotna izolacija strehe oziroma podstrešja, 
3. vgradnja naprave za centralno ogrevanje na obnovljiv vir energije, 
4. vgradnja termostatskih ventilov in hidravlično uravnoteženje ogrevalnih sistemov in 
5. vgradnja sistema delitve stroškov za toploto. 

Podrobnosti so v razpisih (www.ekosklad.si). Višina subvencije je omejena na 25 % priznanih stroškov naložbe, hkrati pa je za vsak ukrep določen absolutni znesek. Pomembno je, da so do 100 % subvencije upravičeni socialno šibki občani. Vlogo na Eko sklad v imenu upravičencev vloži upravnik stavbe, skupnost lastnikov ali pooblaščeni predstavnik. 

Med obupom in dolžnostjo 

Meritve porabe energije za ogrevanje prostorov (pogosto tudi sanitarne vode) se v Sloveniji pospešeno uveljavljajo, saj Pravilnik predpisuje, da bo po 1. oktobru 2011 obvezno merjenje in obračunavanje po dejanski porabi. Tu pa nastopi vrsta problemov. V družinski hiši je strošek ogrevanja jasen, stanovalci so zainteresirani za čim manjše stroške, zato uvajajo novosti, kontrolirano prezračujejo, si vodijo energetsko knjigovodstvo,… V večstanovanjski stavbi ni enega gospodarja, ki bi skrbel za učinkovito rabo energije, smiselne izboljšave, kontrolo, kazni in nagrade. Redki so upravniki (pooblaščenci, hišni sveti, kurilni odbori), ki skrbijo za stavbo več od minimalnih zahtev, ki jih določa zakonodaja in iz nje izhajajoča pogodba. Pomemben del te žalostne zgodbe so podjetniki in »podjetniki«, ki merilnike toplote prodajajo, montirajo, odčitavajo, … in predvsem služijo.  

Osnova učinkovite rabe energije vsake stavbe  (družinske, večstanovanjske, poslovne, javne,  proizvodne,…) je v učinkoviti termo izolaciji oboda stavbe. 

Pripravil energetski svetovalec Bojan Žnidaršic; NEP (Nacionalna energetska pot)