Zakaj pri gradnji uporabiti naravne materiale?

Za nastanek plesni na zidovih, predvsem v kotih, je več razlogov, ki so med seboj povezani. Vedno se najprej lotimo odkrivanja vzrokov nevšečnosti. Prvi razmislek moramo posvetiti fizičnemu dostopu vode v predele plesnenja ali toplotnim mostovom, zaradi katerih bi lahko prišlo do nastanka plesni. Če je vzrok za plesnenje zamakanje konstrukcij ali inštalacij, rešujemo najprej tega. Pri toplotnih mostovih je rešitev toplotna izolacija. Seveda takoj zatem pridemo do bistvenega problema, »dihanja« materialov in prehoda vlage/kondenza/ skozi konstrukcije in materiale. Človek namreč z bivanjem v zaprtih prostorih izdiha ali kakor koli drugače (denimo s kuhanjem) proizvede do 8 litrov vode na dan. Količina vlage v zraku našega doma v veliki meri vpliva na naše počutje in zdravje. Idealna vlažnost prostorov je med 50 in 60 odstotki.

Sodobni gradbeni materiali so enostavni za uporabo, vendar po navadi na račun zmanjšane paro-prepustnosti in »čistosti« oziroma mešanja neločljivih komponent. Poleg tega se težko razgradijo in lahko zaradi vsebnosti industrijskih dodatkov tudi sevajo in oddajajo emisije snovi v prostor. Če bi imeli možnost vpogleda v proizvodnjo nekaterih danes najbolj uporabljenih gradiv (tudi »ekoloških«), bi nam postalo jasno, v čem je problem. Izkušnje bivanja v objektih, zgrajenih v zadnjih desetih letih, kažejo, da so stanovanja in hiše preveč suhe ali pa - zaradi hitenja z vselitvijo - preveč vlažne. V takih hišah so potrebni vlažilci, sušilci in podobno.

Gradnja z naravnimi materiali je v prvi fazi nekoliko dražja. Za izvedbo pa je potrebno več znanja in časa, toda to je le trenutno stanje, ki pa se je v zadnjih nekaj letih precej popravilo. Naša odločitev za nakup in okoljske dajatve pa bodo naravne materiale v prihodnosti zagotovo pocenili. Recimo proizvodnja aluminija in stekla v gradbeništvu porabi do 100 krat več energije kot ilovnati materiali, vendar izdelek ni 100 krat cenejši. To je predvsem zaradi tega, ker proizvajalci v ceno izdelka ne vračunajo trajnih obremenitev okolja, ki jih povzroča proizvodnja in recikliranje.

Področje klasifikacije in certificiranja ekoloških materialov bo treba natančno urediti. Pojavlja se občutek, da mnogi proizvajalci zlorabljajo trend in napačno etiketirajo svoje izdelke. Da bi razumeli osnovni princip klasifikacije nekega materiala, moramo poznati seštevek energije, porabljene za proizvodnjo, transport, vgradnjo, uporabo in razgradnjo (reciklažo) nekega produkta. In kot nam pravi zdrava kmečka logika, so to preprosti materiali, vzeti iz okolja, in le malo predelani, po možnosti čim bližje kraju uporabe. Najpomembnejša je razgradnja o kateri v gradbeništvu le malokdo razmišlja, saj hiše gradimo za vsaj dve generaciji. Pomembna je tudi možnost ponovne uporabe že vgrajenih materialov. Zanimiv primer je ilovnati omet, ki ga lahko potem ko prestane kot omet na zidu deset let, odstranimo in ga brez popravljanja ponovno uporabimo kot omet. Vse to so počeli in vedeli že naši predniki.

Industrija in kapital ne podpirata varčnosti in reciklaže in v tem tiči težava odnosa do ekologije. Pri sanacijah zgodovinskih objektov vedno naletimo na primere, ko se je starim graditeljem zdelo nepraktično odvažati in dovažati materiale, zato so jih reciklirali in ponovno uporabili na istem objektu.

V glavnem stvari so zelo enostavne in imamo jih pred nosom. Ni potrebno izmišljati nove sisteme, in potem po nekaj desetletjih odpravljati posledice, ki jih je ta izdelek ali njegova proizvodnja povzročila, ker so stari preverjeno trajnostni.