Praktične izkušnje iz energetskega svetovanja

Zanimivosti

Priprava gradnje

Večina ljudi pri novogradnji še ne upošteva novega Pravilnika o učinkoviti rabi energije (v nadaljevanju PURES 2), ki je stopil v veljavo 1.7. letos. Zato večina novih določb še ni zajetih v projektih in v sami gradnji. Poleg tega je zelo čudno, da v zakonu za gradbeno dovoljenje ni zahtevan projekt instalacij, med njmi pomembno poglavje centralnega ogrevanja. Tako se pogosto dogaja, da investitorji te zadeve rešujejo brez projektov, na pamet in so prepuščeni rešitvam izvajalcev. To pa je lahko strokovno vprašljivo, celo napačno, predvsem pa drago. Če občani pravočasno poiščejo strokovno pomoč že pri idejnih zasnovah, je manj težav in bistveno manj sprememb. Nastale pogoste spremembe je nujno obdelati v projektu izvedenih del, kar pa se redko naredi, saj redki zaprosijo za uporabno dovoljenje.

Velik napredek je, da se občani zadnje čase v večini primerov odločajo za nizkoenergijske stavbe, manj pa za pasivno gradnjo. Vedno več ljudi kupuje montažne hiše. Med temi so vse pogosteje vseh vrst lesene. Večinoma so še vedno klasične nizkoenergijske montažne hiše. Na trgu so že pasivne montažne stavbe, narašča pa število montažnih hiš z naravnimi materiali, s toplotno izolacijo iz lesnih ali celuloznih vlaken. Pri večstanovanjski gradnji prevladuje klasika. Nekateri, bolj premožni rešujejo svoje stanovanjske probleme tako, da kupujejo hiše zgrajene za tržišče, največ do tretje podaljšane gradbene faze. Tu se je pokazalo, da so te stavbe večinoma slabo in poceni zgrajene, ne upoštevajo veljavnih predpisov, so slabo toplotno izolirane in v energijskem pogledu celo nesprejemljive, v vsakem primeru pa izredno drage.

Tudi pri sanacijah obstoječih stavb se ne upoštevajo novi predpisi (PURES 2), zelo pogosto se vgrajujejo bistveno premajhne debeline toplotne izolacije v vseh gradbenih konstrukcijah, tudi okna vgrajujejo v veliki večini le z dvojno zasteklitvijo, zelo redko so troslojna. To velja za novogradnjo in za obnovo starih stavb.

Pri napačnih odločitvah občanov in izvedbah so veliko krivi tudi trgovci in izvajalci, ker napačno svetujejo. Ti "mojstri" pogosto niso na tekočem z novostmi, so premalo izobraženi, ali pa gledajo le za svoj dobiček.

Vprašanja iz toplotne izolacije ovoja stavbe

V veliki večini primerov občani pri novogradnji in pri energijski obnovi še vedno vgrajujejo premajhne debeline toplotne izolacije na zunanjih stenah, npr. okoli 8 do 10 cm, zelo redko več. Svetujemo od 15 do 18 cm oz. U ≤ 0,28 W/m2K po PURES, za nizkoenergijske hiše pa okoli 20 cm ali več pri toplotni prevodnosti 0,040 W/mK.
Predvsem v podstrešjih so najslabše razmere. V obstoječih zgradbah je večinoma toplotna izolacija od 5 cm do 10 cm, za obnovo podsterešja je v tem času največkrat vgrajenih okoli 15 cm mineralne volne, kar je bistveno premalo. Ker so mansardne stavbe v večini, je toplotna izolacija le med špirovci, nad in pod špirovce pa je ni. Istočasno s pokrivanjem strehe zelo redko rešujejo izolacijo po sistemu "termotop" nad špirovci, pod njimi pa le, če ni težav z višino mansarde. Tako namreč težko izvedejo debelino 25 do 30 cm oz. U ≤ 0,20 W/m2K skladno s PURES. To velja za novogradnjo in za obstoječe sanacije. Zaradi take napake v mansardah prihaja do poletnega pregrevanja, pozimi pa do velikih toplotnih izgub.

Reševanje toplotne izolacije tal proti terenu je vedno problematično. PURES 2 zahteva U ≤ 0,35 W/m2K oz. debelino okoli 10 cm ali več, za nizkoenergijske stavbe pa U ≤ 0,20 W/m2K. V praksi nesanirane stavbe pogosto toplotne izolacije sploh nimajo ali le okoli 5 do 10 cm. Pri energijski obnovi je to težko izvesti, ker so že gotovi tlaki (parket itd.) in ostane tako kot je. Pri novogradnji pa je vprašanje nezadostne višine, potrebno krajšanje vrat. Kljub temu je večinoma toplotna izolacija nezadostna.

Zelo pogosto so prevelike steklene površine z dvoslojno zasteklitvijo, so v nepravem sorazmerju. Navečkrat je slabo rešeno umetno in naravno senčenje. To pomeni, da so napačno izbrana senčila, ter pogosto iglavci namesto listavcev na južni sončni strani stavbe.

Izbira (ne)ekonomičnih sistemov ogrevanja in priprave sanitarne tople vode (PTV)

Občani prepogosto napačno rešujejo ogrevalne sisteme, ker še vedno vgrajujejo neekonomične. Novi kotli na kurilno olje so še vedno pogosti, vedno redkeje je najdražji utekočinjeni naftni plin, ponekod celo ogrevanje na elektriko. Zelo priljubljeni so še vcedno zatareli, energijsko "požrešni" kombinirani kotli, pa tudi kotli na drva s 50 ali več let staro tehnologijo. Tako se odločajo največ radi nizkih investicij in se ne ozirajo na nove predpise, ki zaradi zelo slabih izkoristkov prepovedujejo take izvedbe. Kontrola pa je povsod zatajila.

Uporabo elektrike za ogrevanje in toplo vodo odsvetujemo. Ugotavljamo pa, da jo ljudje še množično uporabljajo predvsem za pripravo tople vode, največ poleti kljub temu, da jo PURES ne dovoljuje (razen v redkih izrednih primerih). Občani so namreč pogosto zmotno prepričani, da je elektrika za toplo vodo cenejša, kot priprava s pomočjo centralnega ogrevanja.

Uporaba obnovljivih virov energije

Premalo se vgrajujejo sodobni kotli na lesno biomaso. Ti se pri nas zaradi previsoke investicije le s težavo utirajo pot. Večji pospešek je pričakovati zdaj, ker so se zopet sprostila nepovratna finančna sredstva države, ločeno za biomaso. Prednjačijo kotli na polena, manj na pelete, sekanci pa za manjše stavbe ne pridejo v poštev.

Množična uporaba ekonomičnih toplotnih črpalk (v nadaljevanju TČ) za ogrevanje in toplo vodo nezaželjeno povečuje porabo električne energije. Te pa pri nas primanjkuje. Zdaj, ko so nepovratna finančna sredstva tudi za izvedbe TČ zrak/voda, se je trend naračanja še povečal. TČ zrak/voda namreč porabijo med vsemi izvedbami TČ največ elektrike. Pri TČ vseh izvedb se velikokrat pojavlja napaka, da investitorji želijo vgrajevati TČ v stare stavbe brez ali s pomankljivo toplotno izolacijo. Nujen pogoj za TČ je odlično toplotno izolirana stavba, npr. nizkoenergijska, da je poraba elektrike čim manjša, da električni priključek hiše sploh prenese tako obremenitev in da je moč in cena TČ čim manjša. Pri tem je tudi površina zemeljskih kolektorjev manjša, pri sistemu voda/voda pa manjši potreben urni pritok vode itd. Prevelika moč TČ pomeni največkrat investicijsko dražje in manj ekonomično bivalentno obratovanje (dva vira). Skratka, za manj varčne in sploh energijsko potratne hiše, TČ ni primerna rešitev. To ljudje premalo upoštevajo, zato nastanejo težave in manša učinkovitost teh.

V tem pogledu je zato zaželjena večja uporaba sončne energije. Ta uporaba narašča predvsem v individualnih hišah, praktično pa tega pri nas ni v večstanovanjskih stavbah, kar pa je praksa v toplih sredozemskih državah.
Občani so energijsko in ekološko vedno bolj ozaveščeni. Zato množično vgrajujejo solarne sisteme za pripravo tople vode in vedno več tudi za podporo ogrevanju. K temu veliko pripomorejo tudi subvencije države.
Izkoriščanje sončne energije za pridobivanje električne energije - fotovoltaika presega vsa pričakovanja zaradi ugodne premije države pri prodaji elektrike elektrodistribuciji. Noben občan pa zaradi visoke cene fotovoltaike te ne vgrajuje za lastne potrebe, ampak izključno zaradi subvencionirane prodaje. Koristi od prodaje imajo le premožni investitorji. Večina ostalih nimajo denarja niti za nujne varčevalne ukrepe energijske obnove stavbe, ki so prva prioriteta. Za fotovoltaiko namreč ni nepovratnih finančnih sredstev, kot je bilo pred leti.

Kritično pri reševanju prezračevanja in hlajenja stavb

Največja slabost reševanja energijskih vprašanj občanov je nezanimanje za prezračevalne naprave v novogradnji in v obstoječih stavbah. Kljub temu, da PURES to predpisuje, občani tega večinoma ne upoštevajo. Zaradi novega stavbnega pohištva, ki izredno dobro tesni, se vedno bolj pojavljajo posledice v preveliki vlagi, plesni, nezdravi klimi itd., po drugi strani pa je nujna potreba po prezračevanju z rekuperacijo tudi zaradi varčevanja z energijo. Šele v zadnjem času se je to vprašanje začelo bolj resno reševati in se vključevati tudi v projekte. To velja za stare in nove stavbe. Občane v to silijo obveznosti po novih predpisih in tudi nove možnosti za pridobitev nepovratnih finančnih sredstev. Najbolj kritične glede prezračevanja ostajajo stare stavbe, kje to vprašanje večinoma ostaja nerešeno..
Hlajenje stavb rešujejo občani večinoma napačno. Namesto, da bi stavbe toplotno odlično toplotno izolirali, kupujejo naprave za hlajenje in s tem še dodatno povečujejo energijske stroške. To je postal množičen pojav, ki dviguje po nepotrebnem porabo elektrike. V podstrešjih smo zato pogosto priča prevelikemu pregrevanju prostorov. To vprašanje se ne jemlje resno, vzroki so tudi v pomanjkanje denarja na koncu gradnje.

Zaključne ugotovitve

Pri gradnji je zadnje čase nastalo vprašanje kvalitete vgrajenih novih naprav. Množično se pojavljajo novi zavajajoči trgovci z nekvalitetno in poceni sumljivo opremo vzhodno-azijskega izvora z vprašljivim servisom, ali pa ga v praksi sploh ni (je le na papirju), s sumljivimi atesti, kratko življenjsko dobo, kar vse škoduje domačim kvalitetnim proizvajalcem in predvsem kupcem, ki take naprave nepremišljeno kupujejo zaradi nizke cene. V tem brezkompromisnem konkurenčnem boju na trgu, so investitorji premalo previdni in se premalo posvetujejo pred odločitvami.

Treba je poudariti, da so občani kljub vsemu, vedno bolj ozaveščeni, da ob tej energetski in ekološki krizi rešujejo navedena vprašanja v okviru svojih finančnih možnosti s ciljem večje učinkovite rabe energije in zmanjšanja stroškov. Uspehi na tem področju bi bili še večji, če bi imeli večje finančne spodbude države, vsaj na nekaterih področjih, kjer jih zdaj ni, a bi bila nujna. Obseg in način dajanja nepovratnih sredstev države bi bilo zato treba ponovno preanalizirati.Tu so navedene le glavne izkušnje, precej pogoste pomankljivosti, dane z namenom, da se še teh v največji možni meri izognemo v izogib napačnim in dražjim rešitvam. Pri tem bi bila občanom koristna strokovna pomoč, možna je celo brezplačna, ki se je občani premalo poslužujejo. Tako bi povečali ozaveščenost ljudi in učinkovitost varčevalnih ukrepov.

Ogromne prihranke bi dosegli, če bi se občani bolj množično odločali za celovite energijske obnove starih stavb, predvsem večstanovanjskih, kjer so največje rezerve oz. možni prihranki. Glavna ovira pri tem je pomanjkanje denarja, neenotnost in nezadostna osveščenost. Navedeno se v največji meri nanaša na področje gospodinjstev in zgradb.

Franc Kalan, energetski svetovalec