Podjetje svetuje
- 18. 3. 2012 Fotovoltaika dobiva čedalje večjo veljavo
- 5. 3. 2012 Toplotne črpalke zrak zrak za novogradnje
- 27. 2. 2012 Solarni sistem so se uporabljali že v zgodovini
- 23. 2. 2012 Toplotne črpalke za ogrevanje sanitarne vode
LUKSIM d.o.o.
Ukvarjamo se z obnovljivimi viri energije. Kot distributerji Saint Gobaina Solar za Slovenijo, nudimo zelo obširno paleto produktov, ki zagotavljajo najboljšo r...
Zelena gradnja d.o.o.
Podjetje se ukvarja z vodenjem in načrtovanjem zidanih pasivnih hiš z upoštevanjem tehnologije zelene gradnje in razvojem ter proizvodnjo sistemskih produktov z...
Plastika Skaza d.o.o.
Podjetje Plastika Skaza je družinsko podjetje iz Velenja, ki se že vrsto let ukvarja z brizganjem plastičnih izdelkov za znane naročnike iz Slovenije in Evrope....
vseh ponudnikov: 428
več zanimivih ponudnikov
17. 5. 2012
Večina Ljubljančanov podpira uvedbo rumenih pasov za mestne avtobuse
Večina Ljubljančanov podpira uvedbo rumenih pasov za mestne avtobuse 
Prebivalce Ljubljane in širše regije motijo zastoji in gneča v mestu. Glede na raziskavo »Rumeni pasovi - sprejemljivost pri občanih«, ki so jo izvedli na Fakulteti za družbene ved... več
foto: arhiv Enos
napišite svoje izkušnje
več
Prebivalce Ljubljane in širše regije motijo zastoji in gneča v mestu. Glede na raziskavo »Rumeni pasovi - sprejemljivost pri občanih«, ki so jo izvedli na Fakulteti za družbene ved... več
foto: arhiv Enos
- 31. 10. 2009 Evropska direktiva o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo
- 31. 10. 2009 Odločba o sprejetju večletnega akcijskega programa na področju energije: "Inteligentna energija – Evropa"
- 31. 10. 2009 Evropska direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov
- 31. 10. 2009 Seznam standardov, ob uporabi katerih se domneva skladnost z zahtevami Pravilnika o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov
- 6. 4. 2010 V katerem energijskem razredu je stavba?
- 12. 2. 2010 Primerjava med ceno kurilnega olja ter zemeljskega plina za ogrevanje stanovanja
- 12. 2. 2010 Primerjava cen energentov, končne in koristne energije
- 11. 1. 2010 Izračunaj porabo energije za mobilnost!
datum: 20. december 2011
avtor:
Nara Petrovič
Bodimo bolj dobri, ne manj slabi!
To predlagata William McDonnough in Michael Braungart, ustanovitelja industrijske filozofije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle; C2C), ki prinaša fantastične rešitve efektivne in zares ekološke industrijske proizvodnje. Zakaj sem poudaril, da je ta proizvodnja zares ekološka?Vnesi prispevek
V uredništvu Energija doma smo prepričani, da naši bralci in člani razpolagajo z obširnim znanjem in vedenjem o energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije. Vabimo vas, da delite svoje znanje, izkušnje in informacije z nami in pomagate tistim, ki iščejo prave informacije ali pa le zanimive članke. Vpišite svoje vsebine in soustvarjajte energijsko odgovorno skupnost!
vnesi prispevek
foto: Alenka Žumbar
Zato, ker velika večina sedanjih rešitev temelji na zmanjševanju slabega. Če zmanjšam onesnaževanje, še vedno onesnažujem, še vedno sem slab. Kaj je v tem ekološkega? Nič. Ekologija se ne začne, ko neham smetiti, ampak ko moje smeti postanejo koristne, dobre. Da pa bi to bilo možno, morajo izdelki, ki jih uporabljam, biti izdelani iz čistih surovin.
V takem primeru postane večanje potrošnje dobro, saj več smeti pomeni več koristi za tehnološke in biološke sisteme. Več potrošnje pomeni več kroženja blaga in denarja, kar prinaša koristi tudi gospodarstvu. Ekologija in ekonomija nista nujno skregani! Le za to je treba poskrbeti, da izdelke naredimo inteligentno, tako da se vse snovi lahko vrnejo bodisi v proizvodni proces (postanejo spet surovine) ali pa se vrnejo v naravo (razgradijo se na kompostu brez negativnih učinkov).
Zato se tej ideji reče »od zibke do zibke«. Kroženje snovi je v idealnem primeru neskončno, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave.
Pri C2C tehnologiji je poskrbljeno za pet področij:
Najvišja stopnja C2C sistema je bivalno okolje, tesno prepleteno z delovnim, v katerem so vsi materiali človeku in okolju povsem neškodljivi (ni strupenih barv, topil, mehčal, čistil ...), primarne surovine so natančno analizirane in potrjeno varne. Organski materiali niso nikoli neločljivo zlepljeni s sintetičnimi, oboje zlahka vrnemo naravi ali industriji, torej jih v polnosti recikliramo z minimalnimi izgubami. Voda, ki izteka iz sistema, je tako čista, da jo lahko pijemo. Sistem ustvarja več energije, kot je troši. Delavci so pošteno plačani, imajo kakovostno delovno okolje in pravice.
Izobilje je dobro! Narava vedno »pretirava«. Ko pogledamo češnjo spomladi, nikoli ne rečemo: »Joj, kako potratno! Zakaj neki potrebuje toliko cvetov? Saj bo le delček njih dal plodove.« Tako razmišljamo zato, ker nam je glavno merilo presojanja učinkovitost, efikasnost sistema: večinoma je to razmerje med vložkom in dobičkom. Naravi je pogosto pomembnejša uspešnost, efektivnost sistema – celostno. Efektivnost zajema tudi estetiko in etiko, efikasnost pa ne. Biti efektiven pomeni delati dobro, biti efikasen pa dobro delati.
Človek, ki je ubijal taboriščnike v drugi svetovni vojni, je lahko bil zelo efikasen – izpolnil je normo in pomoril 300 ljudi. Ker pa ni delal dobro, ni bil efektiven.
Ker sodobna industrija in ekonomija gledata na proizvodne in potrošne procese skozi prizmo učinkovitosti, se začenjajo zavedati svojih napak in jih poskušajo zmanjšati. Nacisti so se zavedeli, da ni ravno lepo ubijati 300 ljudi na dan in so zmanjšali normo na 250. Je to etično? Manj učinkovit sem v morjenju, toda nič bolj uspešen v delanju dobrega. Podobno ni niti najmanj ekološko zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida, metana, strupov. Ekološko bi bilo povečati izpuste snovi, ki naravnim in tehnološkim sistemom koristijo. To bi bila efektivna efikasnost. In vsi bi bili zadovoljni.
Z vsemi temi ugotovitvami pred očmi, sta si Braungart in McDonnough postavila vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjskih vrst za vse čase?« Ko sta iskala odgovor sta ugotovila, da moramo začeti pri namenu. Zakaj sploh delamo stvari? Zakaj jih uporabljamo? Čemu so dejansko namenjene? Gumijasto račko za dojenčke v Kaliforniji prodajajo z opozorilnim znamenjem: »Izdelek lahko povzroči raka.« Kako je mogoče, da je to eden od namenov izdelka za otroke? Kdo bi želel dati v roke dojenčku tako igračo? Ko se na tak način vprašamo po namenu velike večine izdelkov, ki so danes na voljo na tržišču, kmalu pridemo do ugotovitve, da njihov namen v 99,99 % primerov ni dober. Noben izdelek ni namenjen ljudem, namenjen je efikasnosti v prodaji in služenju denarja. Dizajn je nepremišljen že od samega začetka.
Danes je le kak odstotek materialov resnično obnovljivih. Praktično noben ni narejen z namenom, da bi se kasneje v polnosti obnovil in postal surovina za nov izdelek, po možnosti še višje kakovosti. Le izdelke, ki so bili narejeni z namenom, da bi jih kasneje reciklirali, lahko dejansko recikliramo. V sodobni proizvodnji je vsem izdelkom namenjeno, da postanejo odpadki. To, čemur pravimo recikliranje, je samo zmanjševanje zla, ko smeti z energetsko potratnimi procesi predelujemo v surovine – ki so skoraj vedno nižje kakovosti in izdelane z veliko več onesnaževanja in porabe energije, kot če iste surovine vzamemo iz narave.
V današnji družbi vsi materiali postanejo smeti, že v času uporabe pa oddajajo zdravju škodljive snovi. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi morda lahko rekli »slabširanje«), saj predmete, narejene iz škodljivih materialov, spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša. Nasprotje temu je up-cycling (recimo »boljširanje«).
Da bi lahko naredili korak v smeri up-cyclinga, moramo nehati popravljati nekaj, kar je že po dizajnu napačno, in narediti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji. Za ta premik se moramo spustiti do samega bistva namena stvari, ki jih uporabljamo, in se posvetiti efektivnosti naših proizvodnih procesov, ne pa samo efikasnosti. S tem se bomo zavedeli pomena življenja kot vrednote, ki presega učinkovitost.
In ko si bomo postavili prej omenjeno vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjski vrst za vse čase?«, bomo lahko v duhu ponovili čudovite besede Williama McDonnougha: »Naš cilj je razveseljivo raznolik, varen, zdrav in pravičen svet s čistim zrakom, vodo, zemljo in energijo, ki prinaša zadovoljstvo – ekonomsko, enakopravno, ekološko in elegantno.«
Ampak res: kdo ne bi želel živeti v takem svetu?
Nara Petrovič, Gnezdo d.o.o., #EM#696f646c44626862726d65257f64#EM#
V takem primeru postane večanje potrošnje dobro, saj več smeti pomeni več koristi za tehnološke in biološke sisteme. Več potrošnje pomeni več kroženja blaga in denarja, kar prinaša koristi tudi gospodarstvu. Ekologija in ekonomija nista nujno skregani! Le za to je treba poskrbeti, da izdelke naredimo inteligentno, tako da se vse snovi lahko vrnejo bodisi v proizvodni proces (postanejo spet surovine) ali pa se vrnejo v naravo (razgradijo se na kompostu brez negativnih učinkov).
Zato se tej ideji reče »od zibke do zibke«. Kroženje snovi je v idealnem primeru neskončno, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave.
Pri C2C tehnologiji je poskrbljeno za pet področij:
- transparentnost izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v odnosu do človeka/okolja
- ponovno uporabnost izdelkov/materialov
- energijo pri proizvodnji
- rabo vode v proizvodnem obratu
- družbeno pravičnost/podjetniško etiko
Najvišja stopnja C2C sistema je bivalno okolje, tesno prepleteno z delovnim, v katerem so vsi materiali človeku in okolju povsem neškodljivi (ni strupenih barv, topil, mehčal, čistil ...), primarne surovine so natančno analizirane in potrjeno varne. Organski materiali niso nikoli neločljivo zlepljeni s sintetičnimi, oboje zlahka vrnemo naravi ali industriji, torej jih v polnosti recikliramo z minimalnimi izgubami. Voda, ki izteka iz sistema, je tako čista, da jo lahko pijemo. Sistem ustvarja več energije, kot je troši. Delavci so pošteno plačani, imajo kakovostno delovno okolje in pravice.
Izobilje je dobro! Narava vedno »pretirava«. Ko pogledamo češnjo spomladi, nikoli ne rečemo: »Joj, kako potratno! Zakaj neki potrebuje toliko cvetov? Saj bo le delček njih dal plodove.« Tako razmišljamo zato, ker nam je glavno merilo presojanja učinkovitost, efikasnost sistema: večinoma je to razmerje med vložkom in dobičkom. Naravi je pogosto pomembnejša uspešnost, efektivnost sistema – celostno. Efektivnost zajema tudi estetiko in etiko, efikasnost pa ne. Biti efektiven pomeni delati dobro, biti efikasen pa dobro delati.
Človek, ki je ubijal taboriščnike v drugi svetovni vojni, je lahko bil zelo efikasen – izpolnil je normo in pomoril 300 ljudi. Ker pa ni delal dobro, ni bil efektiven.
Ker sodobna industrija in ekonomija gledata na proizvodne in potrošne procese skozi prizmo učinkovitosti, se začenjajo zavedati svojih napak in jih poskušajo zmanjšati. Nacisti so se zavedeli, da ni ravno lepo ubijati 300 ljudi na dan in so zmanjšali normo na 250. Je to etično? Manj učinkovit sem v morjenju, toda nič bolj uspešen v delanju dobrega. Podobno ni niti najmanj ekološko zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida, metana, strupov. Ekološko bi bilo povečati izpuste snovi, ki naravnim in tehnološkim sistemom koristijo. To bi bila efektivna efikasnost. In vsi bi bili zadovoljni.
Z vsemi temi ugotovitvami pred očmi, sta si Braungart in McDonnough postavila vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjskih vrst za vse čase?« Ko sta iskala odgovor sta ugotovila, da moramo začeti pri namenu. Zakaj sploh delamo stvari? Zakaj jih uporabljamo? Čemu so dejansko namenjene? Gumijasto račko za dojenčke v Kaliforniji prodajajo z opozorilnim znamenjem: »Izdelek lahko povzroči raka.« Kako je mogoče, da je to eden od namenov izdelka za otroke? Kdo bi želel dati v roke dojenčku tako igračo? Ko se na tak način vprašamo po namenu velike večine izdelkov, ki so danes na voljo na tržišču, kmalu pridemo do ugotovitve, da njihov namen v 99,99 % primerov ni dober. Noben izdelek ni namenjen ljudem, namenjen je efikasnosti v prodaji in služenju denarja. Dizajn je nepremišljen že od samega začetka.
Danes je le kak odstotek materialov resnično obnovljivih. Praktično noben ni narejen z namenom, da bi se kasneje v polnosti obnovil in postal surovina za nov izdelek, po možnosti še višje kakovosti. Le izdelke, ki so bili narejeni z namenom, da bi jih kasneje reciklirali, lahko dejansko recikliramo. V sodobni proizvodnji je vsem izdelkom namenjeno, da postanejo odpadki. To, čemur pravimo recikliranje, je samo zmanjševanje zla, ko smeti z energetsko potratnimi procesi predelujemo v surovine – ki so skoraj vedno nižje kakovosti in izdelane z veliko več onesnaževanja in porabe energije, kot če iste surovine vzamemo iz narave.
V današnji družbi vsi materiali postanejo smeti, že v času uporabe pa oddajajo zdravju škodljive snovi. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi morda lahko rekli »slabširanje«), saj predmete, narejene iz škodljivih materialov, spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša. Nasprotje temu je up-cycling (recimo »boljširanje«).
Da bi lahko naredili korak v smeri up-cyclinga, moramo nehati popravljati nekaj, kar je že po dizajnu napačno, in narediti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji. Za ta premik se moramo spustiti do samega bistva namena stvari, ki jih uporabljamo, in se posvetiti efektivnosti naših proizvodnih procesov, ne pa samo efikasnosti. S tem se bomo zavedeli pomena življenja kot vrednote, ki presega učinkovitost.
In ko si bomo postavili prej omenjeno vprašanje: »Kako lahko ljubimo otroke vseh življenjski vrst za vse čase?«, bomo lahko v duhu ponovili čudovite besede Williama McDonnougha: »Naš cilj je razveseljivo raznolik, varen, zdrav in pravičen svet s čistim zrakom, vodo, zemljo in energijo, ki prinaša zadovoljstvo – ekonomsko, enakopravno, ekološko in elegantno.«
Ampak res: kdo ne bi želel živeti v takem svetu?
Nara Petrovič, Gnezdo d.o.o., #EM#696f646c44626862726d65257f64#EM#
Prejemajte novice v vaš e-poštni nabiralnik vsak teden.
Če pustite vso noč vključen fotokopirni stroj, porabite toliko energije, da bi lahko z njo naredili več kot 1.500 kopij. Ko čez noč izklopite monitor, privarčujete dovolj energije, da bi lahko z njo pogreli šest večerij.
več
več
- Dobri praksi učinkovite rabe energije v občinah
- SOLUTION: Kako tuje lokalne skupnosti načrtujejo pot do energetske učinkovitosti
- Projekt RECOMMEND za spodbujanje razvoja in uporabe eko inovacij v malih in srednjih podjetjih
Zadnje objave
- 31.01.2012 Ogrevanje na olje -alternativa v Ogrevanje napisal: enhozjan
- 09.01.2012 Priklop vetrne elektrarne v Električna energija napisal: enhozjan
Zadnji odgovori
- Trenutno še ni nobenega komentarja!
avtor:
Alenka Žumbar Klopčič, urednica Energetike.NET in pisateljica eko knjig
17. 5. 2012
Kaj se dogaja z ekonomijo in planetom?
Uvodno vprašanje bi si moral dandanes zastaviti prav vsak (trenutni) prebivalec “našega sveta”. Pri tem mislim razviti s...
več
Si predstavljate, da bi imeli mačko v pisarni? Kako bi vam poživila dan? Kakšne vragolije bi ušpičila? O pisarniških in drugih prigodah, ki so vse resnične, govori knjiga za otroke Mačje zgodbe, Tiltkina pripoved, katere tri izvode podarjata spletna skupnost za promocijo trajnostnega bivanja Energija doma in pisateljica Mateja A. Kegel.
več
- Eko sklad - subvencije za pravne osebe
- Eko sklad - subvencije za občane
- Eko sklad - krediti za okoljske naložbe občanov
- Zeleni kredit banke Sparkasse
