Leto 2011 je zaznamovalo rekordno število nesreč

Če velja rek, ko ima hudič mlade, jih ima tisoč, potem je bilo prvo četrtletje minulega leta peklensko. Eno za drugo so skoraj vse države sveta prizadevale poplave, plazovi, potresi, cunamiji, požari, suše … Leto 2011 je bilo ekološko turbolentno: izpusti ogljikovega dioksida so dosegli nov rekord, led na Arktiki se je topil s hitrostjo izmerjeno leta 2007, temperatura ozračja je 11. najvišje izmerjena v vsej zgodovini človeštva, piše britanski časnik Guardian. Na vsaki celini so se ljudje soočali z ekstremenimi vremenskimi pojavi: ZDA so se borile na eni strani s hudo zimo in na drugi s sušo, požari, hurikani, Avstralija je doživela skorajda biblijske poplave, Rusija se je soočala z neznosno vročino in požari, prav tako Afrika, kjer je zaradi suše in pomanjkanja vode (bilo) ogroženih na milijone življenj, Japonska pa še vedno odpravlja posledice jedrske nesreče, ki se je zgodila ob cunamiju. Narava nam jo je zagodla. Če želimo omiliti podnebne spremembe, so potrebne nove rešitve. V dirki za zadnjim vlakom, so se v minulem letu znatno povečale investicije v obnovljive vire energije (OVE) – posledično tudi zaradi nesreče na Japonskem. Nemčija je prva naznanila ukinjanje jedrskih elektrarn. Julija je Okoljski program Združenih Narodov povedal, da je odstotek investicij v OVE zrasel za 32 odstotkov in podril rekord iz leta 2004. Prvič v zgodovini se je zgodilo tudi, da so več v OVE vlagale države v razvoju in ne razvite. Bloomberg New Energy Finance je optimistično napovedal, da se bodo investicije v OVE v naslednjih 8 letih podvojile.

Se obeta sodni dan?

Ameriška National oceanic and atmospheric administration (NOAA) je že julija lani v poročilu opozorila, da se je ozračje v minulem letu konstantno ogrevalo. Kar 300 mesecev je bilo nadpovprečno toplih, 13 najtoplejših let smo doživeli od leta 1997 naprej. Deloma so za to krivi tudi izpusti CO2, ki se niso zmanjšali kljub ekonomski krizi. Nasprotno, danes je količina CO2 za 39 odstotkov višja kot je bila ob začetku industrijske dobe in se približuje meji, ko po mnjenju nekaterih znanstvenikov ne bo več mogoče spremeniti trenda globalnega ogrevanja. Ceno višanja temperatur ozračja plačujejo ne le ljudje, ampak tudi ledena odeja, ki prekriva Arktiko. Sodeč po poročilu nemške univerze Bremen, ki je do sklepa prišla s pomočjo satelitskih posnetkov, so leta 2011 zabeležili najmanjšo količino ledu na Arktiki, medtem ko US National Snow and Ice Data Center pravi, da ni tako hudo, da je izmerjena količina ledu druga najmanjša v zgodovini.

Lansko leto je najbolj prizadelo ZDA. Ekstremni vremenski pojavi so podrli kar 2941 zabeleženih “rekordov”, so sporočili pri Natural Resource Defence Council! Z ekstremno vročino in mrazom se je soočalo vseh 50 zveznih držav, Mississippi in Missouri sta se poleg tega soočali še s poplavami in gozdnimi požari, južne države pa s hudo sušo. Ponekod več mesecev niso videli niti kaplje dežja. Huda vročina je zadala udarec tudi Teksasu, kjer so imeli 90 dni neprekinjeno temperature nad 37 stopinjami Celzija, zaradi česar se je posušilo med 100 in 500 milijoni dreves (v številke niso všteta drevesa, ki so jih uničili požari). Prav zato je bilo minulo leto označeno kot leto, ko je bilo ponekod premalo vode, drugod preveč. Pustošili so tudi tornadi. Teh je bilo toliko, da so ameriški mediji pisali kar o “letu tornadov”. Med januarjem in julijem 2011 so jih našteli 1600 (226 se jih je zgodilo 27. aprila), katastrofalnih je bilo 43. Vroče pa ni bilo le v ZDA, ampak tudi na severu Evrope. Temperature na severu Norveške so bile novembra za 5,3 stopinje višje od povprečja. In tudi z vodo so bile težave, saj je bila količina vode v reki Donavi najnižja v zadnjih 60 letih, Nemčija in večina severne Evrope pa sta se soočili tudi z najbolj sušnim obdobjem do koder segajo podatki – od leta 1881. Afrika in Kitajska sta se soočali s hudo sušo (slednja se je na Kitajskem vlekla že od leta 2010), Avstralija z biblijskimi poplavami. Slednje so prekrile površino, kot jo imata Nemčija in Francija skupaj.

Finančno izčrpajoče

Vremenske spremembe s seboj prinašajo tudi gospodarsko škodo. Štirinajst različnih katastrof je npr. ZDA stalo več kot 1 milijardo dolarjev. Finančne izgube, tako Guardian, pa so bile ocenjene na 50 milijard dolarjev. Svoj lonec so pristavili tudi potresi, ki so se večinoma zgodili v prvem mesecu leta 2011 in prizadeli Argentino, Čile, Iran, Pakistan, Tadžikistan, Tongo, Burmo, Salomonove otoke, Fiji, Novo Zelandijo in Japonsko. Cunami, ki je udaril 11. marca je povzročil jedrsko katastrofo, katere posledice šele odkrivajo. Močno sevanje so namreč odkrili tudi v Tokiju. Nastala škoda znaša okoli 210 milijard dolarjev. Okolje (in denarnice) so obremenile tudi nesreče ob razlitju nafte. Ob Novi Zelandiji iz nasedlega tankerja, na Kitajskem in Aljaski zaradi puščanja naftovoda.

Borimo se s časom, ki nam je še ostal za spremembe. Za zagotavljanje zadostne količine vode, konstantne temperature, ki ne bo prizadela kmetijstva in uničila gozdnih površin, ko bo manj tornadov, poplav, itd. Znanstveniki in drugi, ki vidijo, kam drvimo, svarijo, da nam bo ušel zadnji vlak. In morda nam celo je. V Durbanu spet ni prišlo do nikakršnega zavezujočega sporazuma, ki bi nadomestil iztekajočega kjotskega, emisije CO₂ so spet narasle, vse več je suše in pomanjkanja vode, izumirajo nekatere živalske in rastlinske vrste, širijo se bolezni in virusi. Za nameček pa celo Mednarodna agencija za energijo (IEA) pravi, da kljub vsem naporom vlaganja v OVE in ukrepanja na drugih področjih, ne bomo sposobni omejiti količine izpustov in preprečiti ali omejiti podnebnih sprememb. V začetku novega leta lahko torej le upamo, da naslednje leto ne bo tako hudičevo in razmislimo, ali je to res naraven proces, ki se ciklično dogaja na tem planetu, kot zatrjujejo nekateri, ali pa je za to posredno/neposredno kriv človek, kot pravi večina znanstvenih študij?

Od naše dopisnice iz San Francisca