datum: 11. julij 2018 avtor: Jasna Kofol, Alenka Žumbar Klopčič

Pika Golob: le informiran posameznik lahko učinkovito prispeva k boljšemu jutri

Pika Golob je diplomirana anglistka, izkušena prevajalka raznovrstnih besedil, otroška pisateljica in glasbenica. Delala je že za Amnesty International in Umanotero, bila pa je tudi vodja interne komunikacije pri projektu Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Najbolj jo zanimajo besedila s področja obnovljivih virov energije (OVE), dragoceno znanje na tem področju pa je pridobila tudi kot prevajalka in lektorica v uredništvu Montela Energetike.NET. Svojo strast do trajnostnega razvoja je uspešno spremenila v kariero in leta 2015 izdala tudi svojo prvo slikanico pri založbi Eko knjiga. Trenutno ustvarja v Leipzigu, narava dela pa ji omogoča, da živi v skladu s svojimi eko vrednotami in jih prenaša na svojo publiko.





Vnesi prispevek

V uredništvu Energija doma smo prepričani, da naši bralci in člani razpolagajo z obširnim znanjem in vedenjem o energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije. Vabimo vas, da delite svoje znanje, izkušnje in informacije z nami in pomagate tistim, ki iščejo prave informacije ali pa le zanimive članke. Vpišite svoje vsebine in soustvarjajte energijsko odgovorno skupnost!
vnesi prispevek

Pika, kako skrbiš za učinkovito rabo energije (URE) v svojem delovnem okolju?

tn 4Za učinkovito rabo energije mi pomaga skrbeti že sama narava mojega dela – delam namreč od doma, kar že samo po sebi zmanjšuje moj ogljični odtis, saj imamo pri hiši samo en avto, kar je dandanes redkost. Moj prenosnik je visoko učinkovit in varčen, zanj pa tudi lepo skrbim, tako da bo zdržal karseda dolgo. V primeru, da se pokvari, bo URE v prvi vrsti pri izbiri novega. Moj delovni prostor je skromen in funkcionalen, skrbim pa tudi za pravilno prezračevanje in ogrevanje. Ko se delovni dan zaključi in prostor zapustim, poskrbim za to, da sta luč in prenosnik ugasnjena, napajalnik prenosnika pa izključen iz vtičnice. Za malico si pripravljam hrano iz sezonskih ekoloških sestavin, za katere se trudim, da imajo čim krajšo pot od proizvajalca do mene.

Kaj je tvoje vodilo oziroma motivacija za to?

Pri skrbi za URE me vodi predvsem občutek odgovornosti do okolja. Ker se zavedam posledic, ki bi lahko nastopile v primeru, da se ljudje na tem področju še naprej vedemo neodgovorno, mi svojih navad ni težko prilagoditi.

Kaj, meniš, bi lahko oziroma bi moral čisto vsak posameznik narediti za to?

Varčevanje z energijo ter njena učinkovita raba sta res zgolj osnovi. Naredimo lahko še veliko več. Vsak se lahko denimo pozanima, kako okoljsko ozaveščen je njegov oziroma njen dobavitelj energije – in ga po potrebi zamenja – ali pa preveri, če je v bližini morda kakšna kmetija, ki svoje pridelke dostavlja na dom. Ena izmed najbolj preprostih sprememb, ki nam prihrani tudi precej denarja, pa je uporaba izdelkov iz druge roke.

V Sloveniji ta trend šele dobiva zalet, medtem ko imajo v Leipzigu, kjer trenutno živim, na tem področju že dolgo tradicijo – bolšji sejmi (tudi spletni) so zelo popularni, ljudje pa jih ne obiskujejo zgolj zaradi nakupa starin, temveč si tako opremijo tudi stanovanje in nabavijo novo garderobo. Čas je, da se znebimo odpora do predmetov iz druge roke. V Sloveniji je ta vsekakor prisoten. Raje kupimo povsem novo stvar, kot da bi vzeli nekaj, kar je uporabljal nekdo drug, čeprav je povsem uporabno. Spremeniti bi morali svoj splošni odnos do predmetov. Prevelik poudarek je na znamkah in trendih. Na prvem mestu bi morala biti uporabnost.

Ukrepamo lahko tudi tako, da neposredno ustvarjamo povpraševanje – če v svoji priljubljeni trgovini pogrešate več trajnostnih produktov, jim to vljudno, a jasno povejte. Morda jim pišete tudi email. Nič ne škodi, če vprašate, zakaj nimajo več ekoloških, fair trade ali domačih izdelkov. Povprašate lahko tudi po poreklu izdelkov, kjer to ni jasno navedeno. Vprašati ni greh in če bomo dovolj povpraševali, lahko dejansko vplivamo na ponudbo.

Obenem pa ne smemo pozabiti, da je težava pravzaprav sistemska, zato moramo delovati tudi na tej ravni. Napredka na področju okoljskih vprašanj namreč ne zaustavljajo toliko brezbrižni posamezniki kot vplivna podjetja in politiki, ki se bojijo za lasten dobiček oz. stolček.

Odločevalcem in družbam moramo jasno povedati, kaj si želimo in česa si ne. Tudi tu naj bo pristop vljuden, namen pa jasen. Načinov je več, na spletu je mnogo kontaktov, so tudi socialna omrežja itd. Načelnost pa naj velja tudi pri nakupih – če vemo, da neko podjetje s svojim delovanjem brezbrižno uničuje okolje, ga ne podpirajmo s svojim nakupom. Pozanimajmo se, kaj kupujemo, od kod prihaja, kdo je proizvajalec, kakšni so pogoji delavk in delavcev, kako trajnostna je celotna proizvodna veriga ... Ob tem pa bodimo pozorni na »greenwashing« (prazne besede podjetij glede njihove domnevne skrbi za okolje). Še nikoli prej nismo imeli na voljo toliko informacij, zato ni izgovora za neinformiranost. Če ne vemo, kje začeti, se lahko obrnemo na organizacije, kot so denimo slovenski Focus, Umanotera in Inštitut za trajnostni razvoj, ali pa mednarodni Friends of the Earth, SumOfUs, Greenpeace in mnogi drugi.

Ali pozitivno zreš na naravnanost mladih, ko gre za odnos do okolja in Zemlje?

tn 7Vsekakor, okoljska ozaveščenost postaja del vsakdana. Mladi so na področju gospodarnosti, ponovne uporabe in souporabe vse bolj kreativni, v razmahu pa so tudi različna gibanja, kot denimo »Degrowth« (v slovenščini se uporablja izraz »odrast«), ki se osredotoča na upočasnjevanje rasti in preusmeritev pozornosti v splošno dobrobit.

Ko sem se kot najstnica začela zanimati za okoljska vprašanja, je bilo to (vsaj v Sloveniji) še precej nišno področje. Na voljo je bilo zelo malo trajnostnih storitev in produktov, pa tudi tovrstna društva so delovala v veliko manjšem obsegu. Če si želel delovati okoljsko ozaveščeno, si moral v to vložiti veliko truda in biti deležen marsikaterega nejevernega pogleda. To sem opazila tudi med prevajanjem, saj precej izrazov še ni imelo uveljavljenih ustreznic v slovenščini – izrazi, kot so razogljičenje, ogljični odtis itd. so bili še do nedavnega neologizmi.

Danes je okoljska ozaveščenost »v modi« in to je dobro. To sicer ne pomeni, da jo prakticirajo vsi, je pa vsekakor dobila veliko bolj pozitiven prizvok – postala je inherentna lastnost modernega, naprednega človeka. Naj pa tu dodam, da sama naravnanost ni dovolj. Potrebno je tudi odločno in celovito ukrepanje.

Ali k skrbi za URE spodbujaš tudi druge in kako?

K skrbi za URE spodbujam tudi druge, a predvsem z zgledom. Nerada drugim govorim, kako naj živijo svoje življenje, tudi zato, ker ugotavljam, da lahko že samo z delovanjem povzročimo, da se drugi zamisli, povpraša, nato pa morda tudi sam spremeni navade. Imam pa tudi srečo, da sem obdana predvsem z ljudmi, ki jim URE ni nič novega oziroma jim je tovstno delovanje samoumevno.

Kako pa morebiti tudi kot glasbenica prenašaš svojo okoljsko naravnanost na svojo publiko?

tn 5Srž mojega glasbenega ustvarjanja sta iskreno doživljanje in izražanje čustev, tudi negativnih, in sprejemanje svoje temne plati. To lahko prenesemo tudi na našo skrb za okolje, saj si marsikdo ne želi priznati, kako resno je stanje in da smo zanj odgovorni tudi ljudje. Če ne sprejmemo svoje tême, je ne moremo osvetliti. Zanikanje je eno izmed glavnih vzrokov za nedelovanje na področju okolja. Pregrozno je, da si bi priznali.

S svojo glasbo želim povedati, da zanikanje nikoli ne vodi v razrešitev in da se soočenje s samim sabo (in z našo kolektivno odgovornostjo) vedno splača, ne glede na to, kako boleče je morda na začetku. Še en pomemben element mojega ustvarjanja pa je odmik od materializma, ki je sicer prisoten v glasbeni industriji. Vsak del najine glasbene opreme (sva namreč duo) ima svoj namen in funkcijo – nič ni tam samo zato, da bi »dobro izgledalo«. Tudi oblečena sva preprosto, vsakdanje. Da to poudariva tudi na simbolni ravni, igrava pod odrom, na isti ravni kot občinstvo. Vzvišenost in materializem pa ne pestita le glasbene industrije, temveč škodita tudi splošnemu napredku – tudi na področju okolja.

Dokler bomo verjeli, da smo pomembnejši od narave, da moramo vsako sezono kupovati nove obleke in da je znamka nad uporabnostjo, se prekomerno potrošništvo ne bo končalo, z njim pa tudi ne vse večja količina odpadkov in višanje temperature.

Nam poveš še, kaj vse počneš v kariernem delu svojega življenja: si v prvi vrsti prevajalka, v drugi glasbenica (pevka in klaviaturistka), kot omenjeno tudi otroška pisateljica – drži? Bi še kaj dodala oziroma imaš morda še kakšen osebni karierni cilj?

Tako je, vedno sem ustvarjala na več področjih. Kar me vodi, je odkrivanje novega, spoznavanje skritih lepot, preizkušanje mej, raziskovanje človeške psihe, osebnostni razvoj in iskanje rešitev za naše kolektivne težave. Vsaka moja stvaritev ima namen in sporočilo. Tudi moja prva knjiga, Velika Gozdna Pustolovščina, je imela jasen namen. Z njo sem hotela razbliniti nekatere stereotipe in v otrocih vzbuditi navdušenje nad naravnim okoljem, jim pokazati, kako čaroben in razburljiv je lahko sprehod po gozdu. Tisti, ki naravo občuduje, jo bo namreč želel tudi zaščititi.

V knjigi tudi poudarim, da je pomembno razmišljati z lastno glavo in biti informiran, ne pa delovati na podlagi govoric. To je dandanes, v času lažnih novic – tudi glede okoljskih vprašanj – izjemno pomembno. Le ustrezno informiran posameznik lahko učinkovito prispeva k boljšemu jutri. Moj »karierni« cilj pa je predvsem, da bi lahko še naprej delovala na več področjih, se učila in nadgrajevala svoje znanje in da bi lahko pri svojem ustvarjanju ohranila brezkompromisnost in svobodo. Za mano so že štirje knjižni prevodi, dve izdani knjigi, trije glasbeni albumi, več evropskih turnej, nekaj večjih festivalov, vodila sem tudi interno komunikacijo pri projektu Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, tako da sem s svojimi dosežki kar zadovoljna, obenem pa verjamem, da je to zame šele začetek.