datum: 25. april 2018 avtor: Alenka Žumbar

Petra Arula: Sreča je izpolnjen trenutek, ura, dan, življenje!

Petra Arula je novinarka in blogerka, ki odpira za današnji čas izjemno aktualne teme, od aktivnega življenjskega sloga do nuje meditativnega stanja. 'Eko-nota' oz. 'življenje v harmoniji z materjo Zemljo' – kot sama pravi – ji je pri vsem, kar počne, čisto samoumevna. Petra je tako predvsem izjemna mlada ženska. Pa ne izjemna v smislu produktivnosti in učinkovitosti (četudi ji je tudi to treba pripisati, a v zdravi meri), ampak predvsem z vidika srčnosti in odprtosti. Že telefonski pogovor, v katerem sva se menili za osebni intervju, nama je 'vzel' dobre pol ure. A to je bil pravzaprav obogaten čas. Izpolnjen trenutek, kot bi rekla Petra. Na intervju h koseškemu bajerju se je pripeljala s kolesom. Kakopak!





Vnesi prispevek

V uredništvu Energija doma smo prepričani, da naši bralci in člani razpolagajo z obširnim znanjem in vedenjem o energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije. Vabimo vas, da delite svoje znanje, izkušnje in informacije z nami in pomagate tistim, ki iščejo prave informacije ali pa le zanimive članke. Vpišite svoje vsebine in soustvarjajte energijsko odgovorno skupnost!
vnesi prispevek

Petra ArulaPetra, zakaj 'Pisano'?

Ker me zanima cela paleta stvari; ker počnem veliko različnih stvari in ker rada pišem.

Kaj zate predstavlja pojem 'sreča'?

Izpolnjen trenutek, ura, dan, življenje.

Kaj pa 'eko'?

Življenje v harmoniji z materjo Zemljo. Čim manj izčrpavanja česarkoli, čim več lepega sobivanja. Z ljudmi, živalmi, rastlinami, rudninami. Ljubim naš pisan planet, modrino neba, ki diši po svežem, in morja, polnega kisika, življenja. Zelenje v vseh odtenkih na tleh in drevesih. Dehteče cvetove v tisočerih barvah in neumorne živali vseh oblik in značajev. Od nekdaj ločujem odpadke in se jih trudim proizvajati čim manj. Namesto da bi zavrgla, podarim ali postavim na pult ob bloku, kamor vsi odlagamo stvari, ki bi komu še lahko prišle prav. Ta pult na robu našega ekološkega otoka se mi zdi res super stvar – tako se lažje ločiš od preživelih predmetov ali celo pokvarljive hrane pred potovanjem, saj veš, da bo nekdo z veseljem porabil, česar sam ne potrebuješ več.

Kako si sama prizadevaš za zares trajnostno bivanje? Namreč, Energija doma je spletna skupnost za promocijo trajnostnega bivanja.

Projekt očistimo Slovenijo me je denimo poklical, takoj ko se je začel, in s takrat še štruco - hčerkico, ki je zdaj že punca - sem se odpravila na sestanek in prevzela urednikovanje spletnih strani in novic. Nastale so čist-e-novice, ki me – pod taktirko mojih naslednikov – še vedno obveščajo o novostih Društva ekologov brez meja. Podpiram projekt Zero waste in s članki spodbujam ljudi k razmišljanju o čim bolj čistem planetu.

Na sprehodu velikokrat pobiram odpadke, čeprav niso moji. Bolj kot bodo čiste naše poti, manj se bo po njih smetilo. Vsi smo soodgovorni.
Ne jem živali.
Skušam porabiti čim manj vode.
S prijateljicami si menjamo tako otroška kot svoja oblačila – in razvijamo koncept trajnostnega.
Čim manj hodim po trgovinah in zapravljam.
Če se le da, uporabljam čim manj embalaže.
S sabo nosim stekleničko za vodo.
Ne uporabljam strupov za čiščenje stanovanja – v tem tako ali tako ne vidim smisla – uporabljam vodo in kis, včasih primešam še sodo.
Nikoli ne dišavim avta ali stranišča s strupenimi 'dišečimi' hormonskimi motilci, ki mi na srečo tako ali tako smrdijo. V nasprotju z eteričnimi olji, ki spominjajo na travnik, cvetje, svobodo (smeh!).
Otroka vzgajam v duhu ekološkega razmišljanja in dejanj na vseh področjih, kamor spada tudi hoja čez Rožnik iz šole, kar nama omogoča, da se ne le kakovostno druživa, temveč tudi nadihava svežega zraka in seveda razgibava.
V revijah in svojem blogu včasih na prvo žogo, včasih pa med vrsticami pišem o ekoloških temah in nizam predloge, kako živeti čim bolj v sozvočju s svetom, ki nas obdaja.
Še veliko dela me čaka, da bom prava eko junakinja, a vesela sem, da tako rada hodim po tej poti do cilja.

Predvsem pa bi dejala: pomagajmo si med seboj. Na Facebooku sem ustanovila skupino Mama nisi sama, kjer bi si podarjali, česar ne potrebujemo več, pa ne le oblačila in staro posteljnino, ampak bomo npr. ob polni češnji ob svoji hiši napisali, naj dve družini prideta s košarami in praznimi trebuščki, kjer bi ob polni gredici solate vpisali, kje jo lahko dobi nekdo, ki je sicer odvisen od trgovine … Skupnost je še v povojih, saj jo je treba čim bolj razparcelirati (tu bo največjo vlogo igrala bližina kraja), da bo delovala, a vem, da nam bo uspelo, ko zberemo moči in pride pravi čas za takšne izmenjave.

Trajnostno vidim tudi v izmenjavi oblačil za otroke in tudi nas – odrasle – dobim, ponosim, dam naprej … Kar ni več dobro, gre za krpe, drugo bo ponosil nekdo drug.
Pa tisti pult, ki sem ga omenila prej – zdi se mi super, da odsluženih stvari, ki jih več ne potrebujem niti jaz niti ne bi prišle prav sorodnikom ali prijateljem, ne zavržem, temveč jih odložim na pult ob naših smetnjakih – zelo hitro ničesar več ni tam – naj gre za odslužen stol, skodelice, ponošene čevlje, celo hrano … Vzame tisti, ki potrebuje. Če ne bi imeli tega pulta, bi stvari natovorila v prtljažnik in jih odpeljala v center ponovne uporabe.

Lansko poletje si napisala zelo aktualen blog z naslovom 'Prekurjena', ki je – pričakovano – beležil ogromno klikov. Kako velik problem, meniš, da je dejansko 'prekurjenost družbe'?

Žal se o izgorelosti ali – kot sem jo jaz poimenovala – prekurjenosti – premalo govori. O tem pričajo tudi kliki na moji spletni strani – v prvih dveh dneh je prebralo članek več kot 3000 ljudi, pa sem z bloganjem komaj začela, do zdaj ga je prebralo 8850 ljudi. Bojim se, da hitimo proti izgorelosti vsi, ki od sebe v že tako nestrpni skupnosti, ki bi vse imela že včeraj, od sebe pričakujemo še več in več … Vedno sem zmogla veliko. Nisem razumela drugih, kako lahko naredijo tako malo, kako se lahko ukvarjajo z le eno stvarjo in so še v njej zgolj povprečni. Drvela sem skozi življenje kot bumerang in mislila, da jaz pa že nisem tista, ki bi izgorela. Imela sem veliko energije in delala sem stvari, ki sem jih rada delala. Potem pa sem začela postajati vedno bolj utrujena – najprej sem veliko zbolevala – ujela me je vsaka viroza – potem nisem imela več dovolj energije, da bi postorila vse, kar sem si zadala … Šlo je tako daleč, da sem si končno prisluhnila. Če si mati samohranilka s stanovanjskim kreditom na hrbtu in 60 km oddaljenimi starši - pomoč pri varstvu otroka in kakšno kuhano kosilo -, si ne moreš privoščiti kaj dosti počitka in polnjenja baterij, a vseeno začneš gledati, kaj je res nujno, kako naprej, da ne pregoriš do konca.

Žal se bojim, da je naša družba na splošno zelo izgorela. Da Slovenci preveč pričakujemo od sebe, se trudimo, razdajamo, bojimo (da ja ne bi izgubili službe ali posla), delamo pod ceno … Vse to pa se močno pozna na našem zdravju. Problem je tudi v tem, da ko si mlad, ne razumeš. Misliš, da zmoreš vse in se čisto nič ne 'šparaš'. Delodajalci to seveda veselo izkoriščajo, čeprav se ne zavedajo modrosti, izkušenj in znanja tistih, ki sicer nimajo več toliko energije in morda ne pokajo od idej, a je v njih veliko več poglobljenega znanja, videnj, izkušenj … Na severu se trudijo, da ljudi ne bi preobremenili, pomembno jim je, da so zdravi, zadovoljni. Pri nas pa se bojim, da na kadre in sodržavljane ne gledamo z očmi Človek Človeku, temveč: vzemi-porabi-zavrzi. Kako potemtakem ne bi bili prekurjeni?!

Kaj lahko po tvojem še, kot družba, naredimo za lepše ali srečnejše življenje, k čemur načeloma vsi tudi stremimo? Ali pa pob drugi strani vse preveč govorimo o teh željah, premalo pa zares naredimo za njihovo uresničitev?

Prvo pravilo je vsekakor – brigaj se zase in ne glej, kaj vse je narobe z drugimi – v smislu: poskrbi, da boš zdrav, da ti bo dobro, ne pa, zakaj sosed, sodelavec, učiteljica dela tako-in-tako in ne drugače. Glej, da bo pri tebi vse v redu, drugih ne kritiziraj, poglej jih raje s sočutjem človeka – postani Človek, ki si zasluži to ime – ko boš sam s seboj v redu, boš videl drugega človeka in mu lahko pomagal, če bo potreboval tvojo pomoč. Ne boš besno trobil na cesti, pomagal boš gospe, ki ji je padlo kaj iz vrečke, in vrečko pomagal nesti proti domu ali avtu, v službi ne boš opravljal, temveč konstruktivno pomagal tako sodelavcem kot podjetju. A najprej dobro opravi svoje stvari. Najprej bodi sam s seboj okej. Da bomo res srečnejši, se moramo truditi, da je vsak naš dan izpolnjen, da se zvečer lahko zahvalimo za vsaj pet stvari, osrečevalo pa nas bo tudi to, kar smo naredili za druge ljudi, za živali ali za naš planet. Nič ne bo narobe, če bomo kdaj pobrali smeti ob bloku ali gozdni poti, čeprav niso naše.
Vsi smo soodgovorni. Kakorkoli – ko bomo začutili sočutje do sebe in drugih, bo naš planet lepši v vseh pogledih, življenje pa srečnejše.