Trajnostni razvoj v energetiki

Trajnostni razvoj je sestavljen iz dveh konceptov. Trajnost in razvoj. Hrana, voda, bivališče in elektrika so osnovne sestavine civiliziranega načina življenja. Ideja razvoja k tem vrednotam doda še izobrazbo, delo, svobodo in možnost samouresničevanja v gospodarskem in političnem smislu. Razvoj je težnja, da bi te vrednote zagotovili čim širšemu delu prebivalstva v državi in tudi globalno.

Napredek nas usmerja v gradnjo tovarn, elektrarn, cest in urbanih središč v želji, da bi čim več ljudem zagotovili kakovosten način življenja, ki se razume z uresničevanjem zgoraj naštetih vrednot. Kaj nam pomeni trajnost? Vsaj to, da ne delamo škode. Ena od pomembnih načel trajnosti je časovnost. Ali lahko neka praksa preživi skozi daljši čas, ne da bi pri tem ustvarjala določeno škodo? Trajnost pomeni, da živimo znotraj meje, ki nam jo dopušča naše okolje. Naravno ali družbeno okolje. Trajnostni razvoj je odlično opredelila Brundtlandina komisija, ko ga je definirala kot razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljujejo svoje potrebe.

Omejitve iz načela trajnosti

Kaj trajnostni razvoj pomeni v praksi? To se najbolje vidi pri razpravi o nacionalni energetski politiki. Okoljevarstvenikom večkrat po krivici očitajo, da so nasprotniki razvoja, da želijo ustaviti napredek, ali še huje, da želijo nazaj v čase, ko še nismo uživali današnjih civilizacijskih dobrin. To je zavajanje. Večina okoljevarstvenikov, ki jih poznam, je usmerjenih v razvoj – trajnostni razvoj. Razmišljajo, kako trajno zagotavljati kakovost življenja čim širšim krogom prebivalstva, pri tem pa upoštevati omejitve naravnih virov. Če intenzivno izkoriščanje fosilnih goriv ogroža varnost civilizacije v 21. stoletju, moramo resno razmisliti, kako svoje potrebe zadovoljiti brez fosilnih goriv. Če jedrska energija ustvarja odpadke, ki so še 240 tisoč let nevarni človeku in jih ne moremo trajno izolirati od okolja, bi se morali izogniti tveganjem tovrstne energije. Če obstajajo trajne in obnovljive energetske rešitve, bi se morali odločiti zanje.

Prepričanje o lastni vsemogočnosti

Podnebne spremembe nam predstavljajo veliko, morda pa tudi zadnje opozorilo, da moramo podvomiti v ideologijo samozaverovanosti, ki predpostavlja, da smo ljudje izvzeti iz narave in da za naše želje ni meja. Trajnostni razvoj pomeni upoštevanje zdravega razuma. Planet je en, prebivalcev, ki si želijo razvoj, pa sedem milijard in rastemo. Razvoj za vse zahteva spoštovanje določenih pravil igre. Ena od njih je trajnost. Gre za omejitve ravnanja, ki tudi drugim priznavajo pravico do obstoja in do zagotavljanja njihovih potreb. Prosta raba premoga, nafte in jedrske energije krši okoljske in medgeneracijske omejitve. Naši vnuki ne želijo postati podnebni begunci. Nočejo trpeti vse hujših suš, poplav in toče zaradi podnebnih sprememb. Radi bi imeli elektriko iz obnovljivih virov energije, ki za svojo proizvodnjo ne uničuje planeta in zdrave prihodnosti na njem. Ne bi se strinjali z idejo, da jim bomo dostavili nerešljivo vprašanje na stotine ton visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov iz Krškega, za katere ne mi, ne oni ne vemo, kam z njimi. Trajnostni razvoj pomeni zavedanje, da na svetu nismo sami. Skupen planet si delimo s mnogimi prebivalci sveta. Na planetu se nahajamo skupaj z raznovrstnimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki si prav tako zaslužijo svoje mesto na tem svetu. Potrebujemo zavest, da smo na tem planetu trenutno mi, kasneje ga prevzamejo naši otroci, za njimi naj sledi še stotine človeški rodov. V tej zavesti je jasno, da moramo spremeniti kazalce civilizacijskega razvoja.

Kam gre slovenska energetika?

Zamislimo se nad energetsko politiko naše države, ki se zagreva za postavitev ogromne termoelektrarne na premog v Šoštanju in o dodatni jedrski elektrarni v Krškem. Za razliko od preteklih časov, danes imamo tehnologije za trajnostno pridobivanje energije in pametno rabo le-te. Zadnje pomeni, da ne rabimo več proizvesti toliko energije, ker znamo z njo bolje in učinkoviteje ravnati. Danes smo na prelomnici, ko se lahko odločimo. Bomo nadaljevali z onesnaževanjem podnebja in dodatno ogrožali podnebno varnost na planetu? Bomo v Sloveniji še naprej soustvarjali grožnjo jedrskega onesnaženja in prispevali svoj kos k svetovni dediščini skoraj večno nevarnih jedrskih odpadkov? Ali pa bomo sprejeli odgovornost in se začeli zavedati, da na planetu nismo sami. Se bomo končno tudi v Sloveniji preusmerili na pot zelene in obnovljive energije? V energetiki poznamo naravne omejitve, pri razmišljanju o energetski prihodnosti se moramo vprašati ali razumemo tudi našo odgovornost?

Dejan Savić, zastopnik za podnebno in energetsko politiko Greenpeacea v Sloveniji