Primož P Ram Siter: Rent-a-planet

Tomaž Humar je svojo neustavljivo in marsikomu nerazumljivo osvajanje gora opisal kot pogovore. Da ima gora dušo, da mu je na eno uspelo priplezati, druga ga ni pustila, vedno pa sta se gora in osvajalec povezala v dialog. Saj je logično! Če raste, se spreminja, enim dovoli, drugim ne, mora v režiji - tako kot za človekom - dirigirati duša.

A raste in spreminja se vse, cel planet. Ali ni potemtakem logično, da v dušo pogledamo tudi njega? Povprašamo, s čim se mu lahko zahvalimo, oziroma, kaj od izposojenega lahko v istem, morda izboljšanem stanju vrnemo? Zemljani smo za kratek čas, planet je bil tu pred nami in bo tu po tem, ko nas že davno ne bo več. Zemlja, zrak, voda… energija ni naša. Vse, s čimer mislimo, da upravljamo, držimo le kratek čas.

Dobili smo vodo, hrano, zrak, ogenj, glave, hrbtenice in se zahvalili s plastiko, industrijsko hrano in nafto. Plastiko je težko zakopati v zemljo in upati, da bo od tam zrasla koruza, težko je verjeti, da je kilogram mesa več terjal kot dal in za vogal se je lažje odpeljati kot sprehoditi. Zato, dajmo!, pomislimo, preden vržemo še nekaj peska v oči. Zakopljimo, kar bo dalo hrano, pojejmo, kar bo dalo energije, da bomo lahko skupaj hodili do vogala in naprej.

Vsaj to, če je težko verjeti, da je morda Planet Zemlja ime in priimek nekoga, ki nam je dal vse. Zastonj.

Primož P Ram Siter, www.nevember1.com