Potovanje v otroštvo k vodnim izvirom

Na sončno nedeljo sem se odpravila na potep, k vodnim izvirom, kjer sem se kot otrok rada igrala, zaznavala blagodejni dotik narave, krepila zdravje. Tam, kjer voda privre iz zemlje, ne opazimo le novega vodnega toka, ki ga ustvarja voda, ampak zaznamo tudi pravo energijo, ki napolni telo. Voda pri izviru je polna energije in po polarnosti desno vrteča. Energijsko kakovost vode zelo dobro prikazujejo kristali vode. Ko vodo zamrznemo kristale lahko pogledamo pod mikroskopom.

Vodovodna voda nima kristalne strukture, izvirska voda pa jo ima, kar je v svoji knjigi Messages from Water lepo dokazal Japonec Masaru Emoto (obširno sem o tem pisala v prejšnjem blogu).

Na takšnih krajih začutimo utrip srca narave. Na kraju, ki me vrne v srečne dni otroštva občutim tisto pravo radost, veselje, ki preplavi celo telo. Znova se rodi radovednost, čudenje, želja po spoznavanju čudeža življenja, ki ga vsem bitjem na našem planetu omogoča prav voda, ta čudovita tekočina, ki jo naše telo vsebuje približno dve tretjini.

Obiskala sem izvire reke Krke, potoka Poltarice in potoka Lipovke. Izvira obeh potokov najdemo na desnem bregu reke Krke.


Na poti k izviru Krke se ustavim pri peku Mišmašu, ja pri tistem, ki mu miške pomagajo mesiti kruh. Ta peče najboljše žemlje na Zemlji! Nadaljujem po cesti skozi slikovito vas Gradiček, čez travnike po hribu navzdol. Tišina, mir in veličina, ki te pričaka ob izviru je neprecenljiva za obiskovalca, ki ceni takšen kraj. Izpod številnih skal voda tiho vre na plano, ustvarja neskončne nove vodne tokove, ki se združujejo in čez čas ustvarijo prelepo melodijo vode, ki žubori čez lehnjakove pragove. Čeprav je voda mirna in nežna zaznam njeno moč. Reka Krka je naša najdaljša, 111 km, dolga reka, ki začne in konča svojo pot v Sloveniji. Na njej je izumitelj Ressel preizkusil svojo revolucionarno iznajdbo - ladijski vijak.

»Med gradom in vasjo Krka izvira izpod hriba reka Krka. Njen izvir tvori globok in neizmeren, a z ribami, zlasti s postrvmi bogat kotel. Spočetka jo utesnjujeta bregova kakor potok, dokler se ji ne pridruži voda, ki plane v obilju tik pod gradom na dveh krajih iz žive skale na dan. Nato se polagoma razširja v precej veliko reko, ki žene mline in žage,« tako opiše izvir Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske iz 17. stoletja.


Nad izvirom reke je Krška jama, ki ima vodoravno lego, dolga je dobrih 200m in široka do 30m, dvorano zaključuje 30m dolgo sifonsko jezero. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi. V jami je redna stanovalka tudi človeška ribica, endemit dinarskega kraškega podzemlja. Njena prisotnost na naše skupno veselje pomeni, da je voda pri izviru čista. V jami bivajo tudi številni netopirji, ki jih v teh zimskih dneh ne smemo motiti med njihovo hibernacijo, saj s poseganjem v življenjski ciklus in prostor ogrožamo njihov obstoj.

Izvir Poltarice je igriv, glasen, poln energije, diši po življenju. Voda izvira na dveh krajih iz žive skale, pod hribom Gazdnikom. Ta kraj je res pravljičen. Ob izviru takoj opazim drevesa, ki so me že od nekdaj spominjala na varuhe izvira. Morda pa se ponoči res prebudijo in poberejo za nami plastične, vrečke, plastenke, lončke in drugo nesnago, naravnajo table in popravijo klopi, ki so ob izviru? Kdo ve? Ime Poltarica bi lahko reka dobila tudi po polzenju iz sklane reže ali pa po zabojih imenovanih poltarji v katerih so v potoku shranjevali ribe. Tudi Poltarica ima svojo jamo, ki leži nad vasjo Gradiček, do sedaj je raziskanih okoli 740 metrov podzemnih rovov. Jamo so odkrili leta 2003.


Odpravim se naprej skozi vas Krka proti hiši, kjer sem preživela številne otroške dni. Tam še vedno stoji star pod iz davnega leta 1808. Popolnoma je obnovljen, stric Mirko lepo skrbi zanj.

Za konec si pustim zadnji izvir, meni najljubši od vseh, izvir potoka Lipovke. Tako je skrit in majhen, da ga težko najdeš, če ne veš kje iskati. Na koncu vasice vodi pot med dvema starima hrastoma, po travniku, pod gozd. Tudi tukaj voda izvira izpod skal, izvirov je mnogo, so tihi in hitri. Ko v vodo pade jesenski list je kaj hitro za prvim ovinkom. Večino poletnih dni sem brodila bosa po Lipovki, na pašniku so se prosto pasle krave, ki so se hodile v potok pojit. Na sredi vseh izvirov je skala, kjer sem si grela otrple noge, po dolgotrajnem brodenju. Ta dan se na njo usedem, zaprem oči in gledam z ušesi. Prepoznam znano pesem, klokotanja, pretakanja, šumenja, padanja, drhtenja, petja vode.
Čeprav me na tri izvire pot ni zanesla že celo vrsto let, sem se počutila DOMA.

Če sem z opisom mojega potovanja v otroštvo v vas zbudila navdušenje in spomine, po kakšnem vam dragem kotičku v naravi, ga opišite, pokažite, delite z vašimi prijatelji. Lepo je deliti srečne trenutke.
Za navdih in izpolnitev potovanja se zahvaljujem prav vsakemu, ki se v tem dnevu prepozna, veliko vas je. Hvala.