Planet z dvema svetovoma

Naš ljubi planet ima več kot en svet. V enem živimo tisti, ki nam je malodane vse dano, ki uporabljamo elektronske medije, se lahko izobražujemo, če si to želimo, pestra hrana in pitna voda sta pa tako ali tako samoumevno dejstvo. V drugem pa živijo veliko manj srečni od nas – tisti, ki več ur hodijo po pitno vodo, če sploh imajo to možnost, in tisti, ki v nedogled čakajo v vrsti za hrano iz humanitarne pomoči. Za elektronske medije morda sploh ne vedo in o možnosti izobraževanja niti ne upajo sanjati.

In kar je najhuje: »naš svet« si zatiska oči pred obstojem »njihovega sveta«! To ni le hipokratsko, ampak je arogantno in sebično. Sebično zato, ker se »naš svet« tako lepo vrti tudi na račun »njihovega«. Če odmislimo agresivni čas kolonizacij, ko je beli človek počrpal kolikor je le mogel naravnih bogastev okolij, kjer so domovali ljudje drugih ras (ponekod je »zaplenil« celo same domorodce!), in se osredotočimo le na zadnje stoletje, v katerem – žal še vedno – isti beli človek podjetno vrta in črpa črno zlato (nafto), lahko ugotovimo, da se od časov Krištofa Kolumba sploh nismo dosti spremenili – še vedno skrbimo za lastno bogastvo (bančni račun), zadovoljujemo le lastne potrebe (potovanja, dopustovanja, nakupovanja itn) in ignoriramo potrebe drugih pa čeprav so nastale tudi na račun zadovoljevanja naših. Sprenevedamo se, da v okoljih bogatih, denimo, z nafto ljudje živijo daleč pod pragom revščine zato, ker naša družba kupuje to nafto na osnovi sporazumov z oblastniki, ki so v nerazvitem okolju podvrženi korupciji, in tako bogatijo tamkajšnji posamezniki, raja pa životari. Kako dolgo še? Dokler se bodo vrtela kolesa naših štirikolesnikov, ki jih poganja gorivo iz tamkajšnje nafte? Ali pa si bomo uspeli prej pometi očesa in spregledati?

Kot se zdi, je to v času ko po planetu stopa že več kot sedem milijard ljudi, od tega jih več kot milijarda nima dostopa do pitne vode in petina ne pozna udobja, ki ga nudi elektrika, iluzorno pričakovati. A kot večna optimistka polagam upe tudi v »naš svet«. Naši otroci so naše upanje in prav na njih sloni prihodnost celega planeta. Morda bodo tako tudi prej ujeli klic iz »drugega sveta« - to je: »Hej, tu smo!« In morda bo končno kdo odgovoril: »Ja, vemo. In mi smo z vami.«

Morda moje pisanje nekomu ne bo imelo smisla, zato predlagam, da si prebere mojo zadnjo knjigo, sicer namenjeno mladostnikom, ampak s tako močnim sporočilom, da je primerna tudi za odrasle – Pisma dveh deklet – Ema in Samira. Govori prav o tem, da imamo na planetu danes dva svetova, napisala pa sem jo z (morda za koga iluzorno) željo, da bi se ta dva nekoč združila v eno.