Optimistična izpoved pesimistke

Na vso moč si prizadevam, da bi moje besede zvenele prijazno, mirno, da v njih ne bi bilo zaznati nestrpnosti, sodb, negativne čustvene vznesenosti ... Pa mi nekako ne uspeva. Tole je moj tretji spis; v prvem je bilo kar nekaj sodb in obsodb, v drugem že malo manj, v tegale pa bom poskušala vnesti čim manj negativnih opažanj. Ne vem, če mi uspe. Ne vem, katera je tista pot do ljudskih src, da bodo razumela, da to, kar delamo oziroma ne delamo, ni dobro. Ni pošteno in ni pravično. Če jim/nam nastavijo zrcalo, se v nas takoj prebudi občutek nelagodja, ki bi sicer za posledico štel kakšen resnično trezen razmislek in priznanje, kak premik k odgovornosti, a žal velikokrat doseže ravno nasprotni učinek – vsuje se plaz izgovorov, zanikanja in ne nazadnje močne konfrontacije. Zgodi se praktično nič, le ego se močno vzburi in zaziblje na valovih antropocentričnih blodenj. Mogoče je resnično edina pot le ta, da se resnica zavije v celofan in skuša nekako »od zadaj« priti do malih možganov ali kjerkoli bi se ta reakcija, ki kliče k odgovornemu premisleku, spodbudila. Velikokrat na to odgovorim: »Pa saj nismo mali otroci, da bi nas morali zavijati v vato, resnica mora priti neposredno, v svoji najčistejši obliki, kot strela v glavo!« A se zdi, da ni tako. Poznam zelo malo ljudi, ki so storili premik zaradi drugih, ne zaradi sebe. Motivacija k boljšemu odnosu do sveta, človeških in nečloveških bitij je torej prišla iz čiste empatije, spoznanja, da si vsako bitje zasluži pošten odnos, življenje brez trpljenja in, kar je najbolj pomembno, pravico do kakovostnega življenja. Veliko ljudi na to nagovori šele lastno trpljenje, skrb za lastno zdravje, skrb za lastno – kar koli. Nič hudega. Bolje to kot nič. A vseeno v svojem srcu že dolga leta hrepenim, da bi bili vzgibi zgolj in samo empatični, da bi ljudje začeli prebujati in si dopuščati, da čutijo in da ni nič narobe, če jih skrbi tudi usoda drugih. Kaj je v resnici usoda drugih, če ne usoda nas samih. Vsi smo eno. Vsi in vse. Kar se zgodi drugim, se bo zagotovo tudi nam – tisto lepo in tudi grdo. In vsak dan znova se mi zazdi, da grdo prevladuje. Odsotnost razuma, sočutja, vrednot ni bila nikoli tako jasno izražena, kot je v sedanjem času. V času, ko nam je vsaka informacija dosegljiva, ko nas čaka na dlani. Včasih so se lahko izgovarjali na dejstvo, da niso vedeli, nihče jim ni povedal ... Danes taki izgovori ne zdržijo več. Ko veš, si odgovoren in moraš ukrepati. Neukrepanje ne pomeni nič drugega kot to, da smo zavzeli pozicijo tistega, ki zatira, ki ignorira, izkorišča in opravičuje sredstva za dosego cilja. Molk ni več zlato, je zgolj posledica Strahu. Tistega z veliko začetnico. Strahu, ki so nam ga vcepili, da z nami spretneje krmarijo. Vgradili so nam avtopilota.

A česa nas je tako zelo strah? Ali v resnici kdo ve? Kako resničen je strah, ki nam jemlje dostojanstvo, nas razčloveči, nam vsak dan znova paralizira jezik, razum in – kar je najhuje – naše srce. Popolna odsotnost vrednot, empatije, smisla in občutka za kogarkoli in karkoli.

Če iskreno prisluhnem svojim notranjim mislim, se mi mnogokrat zazdi, da sem res zelo črnogleda pesimistka, a vendarle ne razumem, od kod potem ves ta idealizem, upanje, iskreno in srčno zaupanje v to, da bo človeštvu že končno uspelo prilesti iz jame in si ne bodo več zgolj ogledovali lastnih senc? Morda sem v resnici optimistična pesimistka, sicer bi mi bilo kaj malo mar in bi še naprej živela v strahu; lažje je, ni treba sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, za vedenje. Lažje, a hkrati tako revno in ubogo, tako brez smisla in čara, ki ga prinese resnično zavedanje sveta okoli sebe. Življenja okoli sebe.

Trdno sem prepričana, da vsakdo izmed nas ve, kaj je prav in kaj ni, le odločiti se je treba in slediti tistemu »prav«. Težko je, .zelo težko, ampak obrestuje se, če krmarimo skozi življenje na svoji barki, z močnim oprijemom krmila z lastnimi rokami.

Jadranka Juras je pevka in častna članica društva Planet Zemlja

Prispevek je bil objavljen v reviji Eko knjiga.