NA COP17 gre za odločitev: smo del Zemlje ali njeni zavojevalci?

Na višini 10.582 m nad Sredozemskim morjem med evropsko in afriško obalo razmišljam, kako hitro beži čas. Kot bi bilo včeraj se spominjam razočaranj nad potekom in (ne)rezultati podnebnih pogajanj decembra 2009 v Koebenhavnu. Pa potem leto kasneje navdušenje v Cancunu nad sprejemom besedila v okviru formalnega postopka Združenih narodov.

Evropska unija (EU) v tem času ni počivala. Kljub izredno velikim fiskalnim težavam in hiranju gospodarstva je trajnostni razvoj ostal v središču vsebinskih razprav, medijsko pa potisnjen v ozadje. Še več, skozi vse razvojne dokumente EU se kaže zeleno gospodarstvo kot najboljši možni izhod iz krize. Cilji 20-20-20 o 20-odstotnem znižanju izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990 in o 20-odstotnem deležu obnovljivih virov energije do leta 2020 so naše glavno vodilo. In še vedno smo pripravljeni na 30-odstotno znižanje izpustov do leta 2020, če bi ostala nam primerljiva gospodarstva sprejela podobne okoljske zaveze. Šibkejši smo pri varčnejši rabi energije, zato je v obravnavi predlog zakonodajnega dokumenta, ki naj bi države članice spodbudil k odločnejšemu ukrepanju na tem področju. Po letu 2013 bo začel veljati nov sedemletni proračun EU, zato je to čas priprav številnih sektorskih strategij. »Zelena« komponenta je vpletena povsod: od industrijske politike do razvoja podjetništva, raziskovalne politike, kohezijske in kmetijske politike. In dodatno snujemo še strategijo trajnostnega razvoja do leta 2050, ko naj bi svoje izpuste znižali med 80 % in 95 %. Tako pripravljena gre EU na nova podnebna pogajanja. Mimogrede, tudi cilje Kjotskega protokola izpolnjujemo.

EU je bila večino časa gonilo mednarodnih pogajanj, zagotovo pa je vodilna na področju okoljskih politik. A v letu 2011 je ostala skorajda sama v želji po globalno uravnoteženem, odločnem in pravno zavezujočem mednarodnem ukrepanju. Kitajska kot največja povzročiteljica izpustov toplogrednih plinov v skladu s Kjotskim protokolom ni zavezana k zmanjševanju izpustov, ZDA na drugem mestu pa Kjotskega protokola niso ratificirale. Japonska, Kanada in Rusija so objavile, da tega protokola niso pripravljene nadaljevati. V takih razmerah bi npr. naša brezpogojna zaveza k nadaljevanju v drugo obdobje Kjotskega protokola zajela le 11 % svetovnih izpustov. Kakšen vpliv bi imelo znižanje tega majhnega deleža emisij na globalen porast temperature?

Zato morebitne zaveze EU na letošnjih pogajanjih ne bodo brezpogojne. Kaj pričakujemo? Kratek odgovor bi bil »uresničenje v Cancunu sprejetih dogovorov«, nekoliko natančneje pa so ključna pričakovanja naslednja.

• Pričakujemo, da bo v Durbanu sprejeta časovnica, ki bo svet popeljala do sprejema pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma o znižanju izpustov toplogrednih plinov. Industrializirane države bodo morale sprejeti medsebojno primerljiva bremena. Takšen nov dogovor bi moral biti sprejet najkasneje leta 2015, veljati pa bi moral začeti najkasneje 2020.
•  Pričakujemo, da bo dosežen dogovor o večjih ambicijah držav. Njihovi dosedanji načrti se namreč približajo omejitvi globalnega segrevanja za 2 0C le za 60 %. Velik razpon je torej med načelno cancunško zavezo in dejanskim prevzemanjem bremen posameznih držav.
• Pričakujemo dogovor o skupnem sistemu spremljanja izpustov, tako da bodo podatki zanesljivi in primerljivi.
• Pričakujemo dogovor o spremljanju, poročanju in nadzoru izvajanja ukrepov, skratka preglednost in verodostojnost.
• Pričakujemo napredek pri dogovorih o znižanju izpustov v pomorskem in zračnem prometu.
• Pričakujemo tehnične popravke Kjotskega protokola, ki bodo omogočili njegovo okoljsko integriteto.
• Pričakujemo dogovor o prispevku razvitih držav v podnebni sklad. V letih 2010─2012 naj bi bilo zbranih 30 milijard evrov, nato pa vsako leto več, leta 2020 kar 100 milijard evrov. EU bo v Durbanu poročala o svojem finančnem prispevku, ki so ga skupaj »napraskali« finančni ministri držav članic ter Evropska komisija.

Včasih se mi zazdi, da živim v neki virtualni evropski okoljski ideologiji. Kot da sem s svojimi kolegi svetlobna leta daleč od brezposelnih Evropejk in Evropejcev, od podjetnikov, ki ne dobijo plačanih opravljenih del, od shiranih bank, ki ne morejo financirati inovativnih gospodarskih projektov. A druge poti kot so učinkovitejši procesi, varčnejša raba surovin ter spodbujanje ustvarjalnosti v smer trajnostne družbe žal ni videti. Se bo svet uspel »normalizirati«? Bomo uspeli znova najti sožitje z naravo? Bomo postali spet del Zemlje ali bomo ostali njeni zavojevalci?

Nadaljevanje o dogajanjih na podnebnih pogajanjih v Durbanu sledi. Vsak dan posebej, do konca tedna.

Dr. Romana Jordan Cizelj, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu, poročevalka Odbora za industrijo, raziskave in energijo (ITRE) za resolucijo EP o podnebnih spremembah