Ekološke vasi – rešitev gospodarske krize?

Neugodna gospodarska klima v zadnjih letih je prisilila tudi najbolj optimistične k priznanju, da je globalno gospodarstvo v krizi. Voditelji svetovnih velesil iščejo rešitev, a je ne najdejo, saj dojemajo mesta kot nosilce gospodarske stabilnosti in trenutni ekonomski sistem kot samozadosten avtoregulacijski mehanizem.

Mnogi voditelji si še ne upajo ali ne želijo priznati, da drastična situacija – kar sedanje stanje v svetu vsekakor je – terja drastične ukrepe. Kulminacija klimatskih sprememb ter energetske in gospodarske krize bo nedvomno sprožila verigo dogodkov: nezadovoljstvo in nemire, ki bodo povzročili množične migracije, te pa lahko privedejo tudi do totalitarnih režimov.

3. marca 2008 je Svet EU objavil poročilo z naslovom: »Klimatske spremembe in mednarodna varnost« (Climate change and international security). V poročilu je zapisano: »Klimatske spremembe lahko močno povečajo nestabilnost v šibkih ali neuspešnih državah; lahko vodijo v preseganje že zdaj omejenih zmogljivosti efektivnega reagiranja na izzive, s katerimi se soočajo. Nesposobnost vlad zadostiti potrebam prebivalstva kot celote ali ponuditi zaščito pred težavami, povzročenimi zavoljo klimatskih sprememb, lahko sprožijo frustracije, vodijo v napetosti med etničnimi in verskimi skupinami znotraj držav ter v politični radikalizem. To lahko destabilizira države ali celotne regije.«

Če vsem tem grožnjam dodamo radioaktivno negotovost na Japonskem, nemire v Alžiriji in drugih islamskih državah, ki dražijo energente in vračajo ekologijo v ospredje političnih debat, potem lahko razumemo pomen tihe ekovaške revolucije, ki se dogaja v mnogih deželah na mikro ravni. V zadnjih dveh letih so oblasti največ razumevanja in podpore za taka naselja pokazale v Rusiji in Afriki. Nekatere država so pod pritiskom javnosti preprosto morale dopustiti možnost, da ekološko kmetijstvo v samozadostnih vaških skupnostih na podeželju postane stabilizator bodočega gospodarstva in bodoče socialne strukture.

Tako predsednik države Dmitrij Medvedev kot predsednik vlade Vladimir Putin podpirata razvoj ekoloških vasi. V Senegalu v Afriki imajo celo ministrstvo za ekovasi, ki preobraža 11.000 tradicionalnih vasi v ekovasi z uporabo načel permakulture. Podobni premiki se dogajajo tudi v nekaterih drugih afriških državah, pa tudi v nekaterih zveznih državah v Indiji. Da je možno veliko narediti v kratkem času, potrjuje prav primer Rusije, kjer je zgolj od leta 1997 nastalo tristo ekoloških naselij, v nastajanju pa naj bi jih bilo več kot tisoč.

Leta 2007 je Dmitrij Medvedev na internetni konferenci prejel 8000 vprašanj; od tega se jih je 5000 nanašalo na posebno obliko ekološkega posestva imenovano rodovno posestvo in vasi imenovanih rodovna vas. Ljudje so pokazali, kaj jih zanima!

Ekološke vasi posameznika odlično integrirajo v naravno okolje; samooskrbo dvigujejo na raven, ko se praktično spremeni v neoskrbo. Permakultura kot oblika kmetovanja dosega presenetljive rezultate, kajti pravilno zastavljeni agrarni sistemi dajejo izjemno visoke donose z zelo nizkim vložkom dela. Najbolj bistveno je to, da je človek zadovoljen v svojem skromnem domu, saj je v njem svoboden. Glavni namen takega življenja ni zaslužkarsko kmetovanje (celo ekološko ali biološko ali organsko), temveč obujanje samooskrbe in sonaravnega življenja znotraj lokalne skupnosti. V času negotovosti je naravno, da se ljudje zatekajo k zemlji, ki daje trajno in stabilno obilje, če le skrbno ravnamo z njo. Poleg tega se majhne, tesno povezane skupine laže ažurno odzivajo na tekoče težave kot globalizirano kolesje svetovne administracije.

Človeško življenje je najbolj kakovostno v majhnih, spodbudnih in zdravih skupnostih; edina trajnostna pot za človeštvo je oživitev tradicionalnega življenja v skupnosti.-- dr. Robert J. Rosenthal

Ruski predsednik Dmitrij Medvedev v odgovorih na prej omenjena vprašanja vidi v rodovnih vaseh nekaj zelo pozitivnega. Razmišlja o spremembah stanovanjskega zakona, ki bi omogočale razkropljeno naselitev, spodbujanje gradnje preprostih bivališč s poenostavljenimi zakoni. Govori o »nizu iniciativ, da bi projekti take gradnje postali zanimivi.«

Vse bolj pomembno vprašanje je, kako posamezniku in njegovi družini zagotoviti možnost prijetnega življenja na podeželju, kjer si lahko sami pridelajo osnovna živila in izjemno zmanjšajo potrošnjo – elektrike, naftnih derivatov, vode, zdravil, čistil, gnojil, pesticidov itn. Vračanje prebivalstva na podeželje je najboljša možna rešitev za celo vrsto težav, saj so majhne kmetije v vsakem primeru neizmerno varčnejše kot mestna naselja. Tak premik seveda terja drastičen poseg v prioritete in korenite spremembe razvojnih programov, predvsem pa opustitev sedanjih gospodarskih vizij in zamisli o neomejeni rasti v nedogled.

Specifičnost ekovasi je cilj ustvarjanja naselja po merilu človeka, v katerem so lahko zadovoljene njegove dejanske potrebe, njegove aktivnosti pa so skladno integrirane v naravni svet na način, ki podpira zdrav človeški razvoj in ki se lahko uspešno nadaljuje neomejeno dolgo v prihodnost.-- prof. dr. Robert Gilman

Na gospodarskem forumu v Davosu pred nekaj leti svetovni voditelji niso navdušili javnosti z jasno vizijo o izhodu iz krize. Morali so priznati, da prave rešitve ne vidijo. Zakonskih predlogov za področje ekoloških vasi in ekološke gradnje na mizah poslancev ne manjka. Večinoma zakoni, ki prepovedujejo gradnjo v lastni režiji, ne navdušujejo množic. Glavni problem so še vedno lobiji mogočnih podjetij, ki igrajo umazano in ki h kuvertam s predlogi radi pritaknejo še kako debelo kuverto, kot potrjuje vedno znova kaka nova afera. Sveta pač ne bo možno urejati po meri človeka, dokler mu surovo vlada denar, še bolj kot denar pa podoba o nuji brezglavega napredka, brezobzirnega bogatenja in kopičenja.

Demografska situacija v Evropi ni rožnata, posebej na podeželju. Slovanske države so na samem dnu seznama držav po letnem prirastu prebivalstva, mnoge v negativnih številkah. Zdrava skupnost v ekoloških vaseh postavlja temelje nasprotnega trenda – generacijsko pomlajevanje, socialno zavarovanje družin znotraj lokalne skupnosti, skrb za ostarele itn.

Sonaraven trajnostni razvoj postaja središče mnogih alternativnih znanstvenih modelov, ki poskušajo v prvi vrsti poskrbeti za temeljne človekove potrebe in šele potem za tehnološko razkošje. Potrebno je združiti naravo in tehnologijo. Večina obstoječih ekoloških naselij elektriko pridobiva s sončnimi celicami in vetrnimi generatorji, za transport uporabljajo varčna (med drugim tudi električna) vozila, kolesa in konje, odplake čistijo lokalno z rastlinskimi čistilnimi napravami, s kompostiranjem reciklirajo vso biomaso iz gospodinjstva, opirajo se na nekatere sodobne varčne tehnologije pri gradnji, obdelavi surovin, konzerviranju, sušenju … pri težnji k sonaravnemu bivanju niso ovira računalniki, aparati in stroji, če jih le uporabljamo zmerno in premišljeno. Glavna sprememba v mišljenju in delovanju je v sprejemanju odgovornosti za stanje v svetu in zato zavestnemu zmanjševanju ekološkega odtisa vsakega posameznika. Trenutno je na Zemlji na voljo okoli 1,9 ha obdelovalne zemlje na posameznika, globalni ekološki odtis posameznika pa je 2,2 ha. To pomeni, da že zdaj trošimo več, kot ustvarimo, težimo pa k še večji potrošnji v prihodnosti! Če ne bomo objeli podobe srečnega človeka, ki biva v preprostem naravnem okolju in je zadovoljen s tem, kar mu daje narava, nazadnje ne bomo imeli česa jesti.

Nova podoba samozadostnega prebivalca v ekovasi je izredno živa v mislih milijonov ljudi po svetu, glavna težava, s katero se srečujejo, je toga zakonodaja. Tudi v Sloveniji ni nič drugače. Pobude za nastanek ekovasi so močne v prav vseh regijah, oblasti pa ne vidijo potencialov in ne znajo oz. ne morejo ustrezno podpreti zdravih projektov. Lokalne oblasti vrednost teh projektov še vedno poskušajo ocenjevati skozi kratkoročno finančno korist, ne pa skozi dolgoročen stabilizacijski učinek na gospodarsko, ekološko in demografsko stanje, posebej v odročnih občinah, ki so najbolj privlačne za oblikovanje ekovasi.

Danes je ekovas težko ustanoviti tudi zato, ker smo zdresirani v individualizem in se v vaški skupnosti ne bi znali obnašati. Ko se srečam z ljudmi, ki se želijo pridružiti ekovasi, bi vsi na prvem mestu hoteli svoj povsem intimni kotiček, svojo svobodico in šele potem skupnost. Včasih je bilo drugače – človek je bil najprej bitje skupnosti, šele potem si je poiskal svoj intimni kotiček. Bivanje v skupnosti je bilo naša temeljna potreba, danes je pogosto le nadležna nuja. Vse skupnosti v zgodovini so nastale iz določenih potreb, vse razen današnje! Sedanja družbena ureditev je bila ustanovljena, ni nastala, potrebe atomskega človeka so podrejene potrebam sistema. Sistem ne dopušča organskega nastajanja novih »družbenih subjektov«, te je nujno treba uradno ustanoviti, registrirati, prijaviti in zanje plačevati davke znotraj finančnega sistema. Kako naj se gremo v takih razmerah pristne ekološke vasi?

Žal v Sloveniji nismo mogli izkoristiti obdobja značilne družbene svobode v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so ga izkoristili mnogi v takrat demokratičnih državah. Najmočnejše današnje ekovasi so nastale prav takrat ali najkasneje pred dvajsetimi leti na različnih duhovnih temeljih in močnih družbenih vezeh. V enoumni Jugoslaviji ekovasi preprosto ni bilo možno ustvariti, danes pa je administracija že prezapletena, zemljiška zakonodaja pretoga, posestva predraga, da bi si to lahko privoščili. Tako je povsod na stotine razkropljenih eko-kmetij, ekovasi pa nobene.

Koristi ekoloških vasi so tolikšne, da z vlaganjem vanje preprosto ni mogoče zagrešiti napake. Pravzaprav se odnos med oblastjo in državljani celo zasuče, saj v ekovaseh ljudje postanejo močni, neodvisni posamezniki. Pobudniki za razvoj ekoloških vasi tako nudijo roko oblastem, hočejo z njimi sodelovati, ne prosjačijo in moledujejo. Oblasti bodo prej ali slej morale priznati, da se lahko svetovno gospodarstvo veliko nauči od obstoječih in nastajajočih ekoloških vasi: oblikovanja ekološko neškodljivih poklicev, vzpostavljanja zdravih pogojev za delo in bivanje; gradnje objektov iz naravnih lokalnih materialov z zdravo mikroklimo; zanašanje na obnovljive vire energije; recikliranje, varčnost; egalitarost odločanja; nudenje prostora in časa za izobraževanje, druženje, umetniško ustvarjanje; odpravo pritiska h kreiranju presežkov.

Narin blog v angleškem jeziku lahko preberete na tej povezavi: http://narapetrovic.wordpress.com/; ali pa si privoščite kar eno izmed njegovih knjig: http://www.ekovas.si/index.php/nara

Vse več nevladnih skupin gradi tako podobo in ta podoba se dotika življenj milijonov. Zavest o nujnosti odgovornega ravnanja z okoljem je vse večja. Vse bolj se zavedamo potrebe po prehodu iz relativizma v holizem, iz pluralizma v integralizem. Na svetu se dogaja revolucija z nešteto majhnimi jedri. Ta med rakavim tkivom svetovnega gospodarstva, ki je povsem omrežilo planet, počasi vračajo trdoživo, zdravo življenje. Revolucija prihaja brez pompa, brez kričečih zastav in političnih govorov. Tisti, ki jo gradijo, se strinjajo z besedami Marshalla McLuhana: Na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov. Vsi smo posadka.

Nara Petrovič je samostojni raziskovalec škodljivih navad, soustvarjalec lepšega sveta, pisatelj, (so)prevajalec (zbirke Anastazija, Bhagavad-gite itd.), predavatelj, sonaravni kuhar, priložnostni maser, predvsem pa ljubitelj življenja; http://sites.google.com/site/narapetrovic/