Doma je najlepše, toda naš dom je cel planet!

Vsak kraj, mesto ali otok, če hočete, na katerega stopi naša noga, ponuja nekaj novega, nekaj česar doma morda ne vidimo tako pogosto ali pa sploh ne vidimo. Zame je bilo posebno doživetje na danskem otoku Samso, kjer proizvedejo več energije iz obnovljivih virov (vetrnih in sončnih elektrarn pa iz lesne biomase in slame) kot pa je porabijo, kar pomeni, da so trenutno lahko tamkajšnji otočani zgled celi Evropi, ki se trudi povečat delež obnovljivih virov v svoji energetski bilanci. Posebno doživetje pa mi je Samso ponudil ne le zaradi nanizanih dejstev – kot novinarki in urednici Energetike.NET mi je energetsko področje zelo blizu -, ampak zato, ker so tam vsi otočani srečni.

Brezposelnosti namreč sploh ne poznajo, za kriminal tudi slišijo le s celine, starši pa lahko izbirajo, ali bodo svoje otroke vpisali v vegetarijanski, gozdni ali pa klasični vrtec. Da so prav vsi prebivalci nekako vključeni v proizvodnjo zelene energije se zdi drugotnega pomena pa čeprav je to osnova za tamkajšnji standard danes. In medtem ko je kmetovalec Jorgen navdušen nad svojimi vetrnicami, ker je z njimi obogatel, je kmet Erik zadovoljen, ker mu daje lastna proizvodnja goriva iz oljne ogrščice duhovno zadovoljstvo, da s tem prispeva k varovanju planeta.

Lepo se je spomniti na sončni otok Samso ali ta zeleni biser Severa, pa vendar je lepo priti tudi nazaj domov. Tudi doma imamo ogromno zelenja, pogozdenost, o kateri lahko nekatere države le sanjajo, imamo Alpe in na drugi strani majcen, toda čudovit košček obale.

Pa pokukajmo malo še na drug konec zemljevida, na Kavkaz, ki se še vedno nesramežljivo dotika Evrope. Naši sosedi v kaspijski regiji, ki se ponaša – za razliko od Samsa, ki temelji na obnovljivi ali zeleni energiji – z neusahljivimi količinami črnega zlata. To je nafta, ki še vedno poganja današnji svet. Od nje smo odvisni vsi: politiki in gospodarstveniki na najvidnejših položajih, povsem običajni prebivalci planeta Zemlja kot tudi najšibkejši v naši sredi. Pri tem mislim na otročke, ki prav v neposredni bližini izvora črnega zlata, denimo v Bakuju (glavno mesto Azerbajdžana ob Kaspijskem jezeru), kjer se mi je pokazal ta prizor, pasejo ovce in koze. Poleg vira našega blagostanja – nafte! - so torej revni »škratki«, ki pri nas hodijo v šolo in se brezskrbno igrajo, tam pa pasejo živino. Ko človek to vidi, se mu pa sploh potrdi že zastavljena teza, da je doma najlepše.

Kaj želim povedati? Vsi stopamo po isti zemeljski obli in kraja, ki ju omenjam, sta manj kot 4.500 kilometrov narazen. Slovenija je nekje vmes. In Slovenija je čudovita, čeprav je verjetno Bakujčanom najlepše njihovo mesto in otočanom na Samsu njihov otok. Oni to pokažejo vsak na svoj način – prvi s ponosom in enkratno promocijo svoje države in prestolnice, drugi z ukrepanjem in enkratnim načinom življenja.

Še mi pokažimo to svojim krajem – bodisi s tem, da ne ustvarjamo divjih odlagališč v življenja polnih slovenskih gozdovih bodisi s tem, da se občasno spomnimo tudi na naše so-Zemljane.