Dogovor v Durbanu sprejet, razlike v stališčih med državami še vedno velike

Dogajanja na tokratnem COP17 so bila povsem v stilu podnebnih konferenc zadnjih let. Le še nekoliko bolj je bil skrivnosten, ob koncu pa napet in dramatičen. Iz dogajanj na teh konferencah bi bilo prav mogoče posneti napeto nadaljevanko, tokratno s srečnim koncem. Vesela sem, da je 192 držav po napornem, za 36 ur podaljšanem delu, uspelo doseči dogovor. Zadovoljna sem, da imam delo s tem, da moram analizirati rezultate. Pa čeprav je nedelja – edini cel dan v dveh tednih, ko sem doma. Nedelja, umeščena med dve službeni poti – pravkar končano v Durban in jutri začeto v Strasbourg na plenarno zasedanje Evropskega parlamenta.

Podnebne spremembe so rezultat globalnega razvoja, zato jih razvite države povzročajo dlje časa in z večjo intenzivnostjo na prebivalca kot ostale, manj razvite države. A za globalni odziv smo odgovorni vsi. Razvite države morajo korenito zmanjšati svoje izpuste ter pomagati najbolj ranljivim in revnim državam, da se na podnebne spremembe, ki se že dogajajo, prilagodijo. Države v razvoju pa morajo življenjski standard ljudi višati v skladu z načeli trajnostnega razvoja. To so načela, ki so vključena v dogovor v Durbanu. Države so sprejele časovnico, ki je nekakšen delovni načrt, po katerem bodo najkasneje leta 2015 sprejele pravno zavezujoč dokument, po katerem bodo svoje zaveze začele uresničevati najkasneje leta 2020. V skladu z načelom enakih, a ločenih odgovornosti.

EU je po polomu v Koebenhavnu zopet odločneje pripravila svojo pogajalsko strategijo in uspela znova prevzeti vodilno vlogo na pogajanjih. Z evropskim predlogom o časovnici (do pravno zavezujočega dogovora z letnicama 2015 in 2020), ki so ga podprle male otoške države ( AOSIS - Alliance of Small Island States) in najmanj razvite države (LDC - Least Developed Countries), je uspela prepričati vse udeleženke COP17. Za to je bilo potrebno ogromno usklajevanja med državami na sami konferenci, pa tudi veliko usklajevanja znotraj EU že mnogo pred začetkom konference. EU je zopet dokazala, da je globalna igralka, če uspemo govoriti skupen jezik za skupen cilj.

A naloga še ni končana. Zaključena bo takrat, ko bodo emisije povprečnega Američana primerljive z emisijami poprečnega Kitajca, Indijca, Evropejca, Avstralca, Afričana in Brazilca. Do tja pa je še dolga pot. Drobcen korak do nje je Kjotski protokol. Večji bo moral biti nov mednarodni sporazum, za katerega je bila časovnica sprejeta v Durbanu. A to nam še ne jamči, da bo sporazum tudi resnično sprejet. Razlike med državami, ki so največje svetovne onesnaževalke (Kitajska, ZDA, Indija, EU, Rusija, Japonska), so še vedno ogromne.

Sprejeta odločitev o časovnici je zaenkrat kot odločitev, da se bodo države udeležile krosa s skupnim ciljem. Kje bo potekala proga, se niso uspele dogovoriti, saj so njihove startne pozicije in športna oprema različne. Srž zgodbe pa je, da ne tekmujejo med sabo, temveč z naravo. Nam bo uspelo razumeti ta nauk, preden bo prepozno?

V svojem prvem zapisku, ko sem bila še na poti v Durban, sem naštela glavna pričakovanja EU. Spodaj jih navajam še enkrat in dodajam komentar, kaj je bilo na COP17 doseženo:

• Pričakujemo, da bo v Durbanu sprejeta časovnica (roadmap), ki bo svet popeljala do sprejema pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma o znižanju izpustov toplogrednih plinov. Industrializirane države bodo morale sprejeti medsebojno primerljiva bremena. Takšen nov dogovor bi moral biti sprejet najkasneje leta 2015, veljati pa bi moral začeti najkasneje 2020.
• Dogovor o časovnici in obe letnici sprejet, ni pa zagotovil glede delitve bremen, le načelni dogovor o enaki a ločeni odgovornosti. Vključuje zavezo, da globalno segrevanje ne sme preseči 2 0C.
• Pričakujemo, da bo dosežen dogovor o večjih ambicijah držav. Njihovi dosedanji načrti se namreč približajo omejitvi globalnega segrevanja za 2 0C le za 60 %.V okviru časovnice so se države obvezale, da bodo dvignile svoje ambicije glede na sedaj sprejete zaveze.
• Pričakujemo dogovor o skupnem sistemu izračunavanja/vrednotenja izpustov, tako da bodo podatki zanesljivi in primerljivi.Ni napredka.
• Pričakujemo dogovor o spremljanju, poročanju in nadzoru izvajanja ukrepov, skratka preglednost in verodostojnost. Države so uspele doseči dogovor o večji transparentnosti, kar je izredno pomembno, saj na tem temelji medsebojno zaupanje.
• Pričakujemo napredek pri dogovorih o znižanju izpustov v pomorskem in zračnem prometu. Sprejet le kratek stavek, da se nadaljujejo dogovori o emisijah v teh dveh sektorjih. Ni napredka.
• Pričakujemo tehnične popravke Kjotskega protokola, ki bodo omogočili njegovo okoljsko integriteto.Države so se sporazumele za podaljšanje Kjotskega protokola po letu 2012. Ker je do začetka drugega ciljnega obdobja le še eno leto, je ratifikacija v EU nemogoča (27 držav članic in EU). Zato gre za politično zavezo, EU pa bo morala najti ustrezno pravno podlago, da poveže 2. ciljno obdobje Kjotskega protokola s svojimi zakonodajnimi dokumenti (podnebno energetski paket, ETS).
• Pričakujemo dogovor o prispevku razvitih držav v podnebni sklad. V letih 2010-2012 naj bi bilo zbranih 30 milijard evrov, nato pa vsako leto več, leta 2020 kar 100 milijard evrov.  Sprejet je bil delovni program o dolgoročnem financiranju do leta 2020, mnoge države pa so na konference predstavile tudi sredstva, ki jih bodo namenile za hitro financiranje do leta 2012. Sprejet je bil tudi dogovor o ustanovitvi odbora v okviru UNFCC, ki bo bdel nad financiranjem. Sestavljen bo iz 20 članov iz razvitih držav in držav v razvoju.

In še:

• Države so se dogovorile o sestavi 16-članskega odbora, ki bo skrbel za koordinacijo ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam v najbolj ranljivih in revnih državah.
• Sprejet je bil dogovor o tehnološkem mehanizmu, kot je bil zastavljen v Cancunu. Tehnološki center ter mreža bosta začela z delom naslednje leto, 16. 1. 2012 bo objavljen razpis za sedež tehnološkega centra.
• Sistemi za zajemanje in shranjevanje ogljika so bili vključeni v CDM mehanizem. Vsakih 5 let bo opravljena revizija, ki bo omogočala okoljsko integriteto.
• Sprejet je bil dogovor o ustanovitvi novih tržnih mehanizmih, ki bodo natančneje določeni leta 2012.

Konferenca COP18 bo potekala naslednje leto v Katarju.

Dr. Romana Jordan Cizelj,
slovenska poslanka v Evropskem parlamentu
poročevalka odbora ITRE (industrija, raziskave, energija) za resolucijo EP o podnebnih spremembah