Civilizacija WC papirja, 2.del

Živim na robu gozda, preprosto stranišče sem si uredil kar zunaj. Pod dvema deskama, na kateri počepnem, je dvojna kanta: notranja ima naluknjano dno in je vstavljena v zunanjo. Na vrhu je dobro tesneč pokrov. Kakam v kanto, lulam pa mimo na zemljo; nekaj urina tudi zberem ter ga odstanega in razredčenega uporabljam za zalivanje vrta.

Ker kakam čepe, potrebo opravim hitro in mi niti mraz niti dež za tistih par minut nista moteča. Iztrebke posipavam z efektivnimi mikroorganizmi (bokašijem) in listjem. Ko je kanta polna, jo za tri do šest mesecev nepredušno zaprem in pustim stati. Mikroorganizmi v tem času razgradijo organsko snov praktično v humus in vsebina kante lepo diši po prsti; uporabim jo za gnojenje dreves.

Za brisanje zadnjice sem odkril cel kup sezonsko uporabnih materialov. Ob koncu zime in zgodaj spomladi so odlične določene tanke vrste trave – med opravljanjem potrebe šop trave mečkam, da se spremeni v mehko, vlažno kepo, prijetno na otip.

Kasneje začnejo rasti druge travniške rastline s košatimi šopi gosto razvejanih lističev, podobnih rmanu, ki jih uporabim na podoben način. So veliko boljše kot majhni listi dreves in gladki veliki listi gozdnih rastlin (razen takih, ki so rahlo dlakasti, denimo gabezovi). Ob gozdu so za silo uporabni lipovi in leskovi listi. V vsakem primeru je dobro liste pomečkati med dlanmi, da dobimo vlaknasto vlažno kepo. S takim mečkanjem se hitro naučimo, kateri listi so boljši, kateri pa slabši. Da je nadrobljeno boljše, boste razumeli, če si kdaj poskusite zadnjico obrisati najprej z vejo, nato pa še s kepo fine žagovine.

V začetku poletja obrodi ruj in v tem času si zadnjico brišem skoraj izključno z njegovimi puhastimi kosmi (na katerih sicer obrodijo plodovi). Mehkejši so od vsakega papirja, lepo dišijo in so blago smolnati. Posušeni so uporabni vso jesen in zimo.

Za brisanje zadnjice so primerna tudi večja socvetja, denimo španskega bezga ter suha trava in odpadli listi, posebej jesensko zmehčani. Včasih uporabim sneg, včasih mah ali lubje, odlične so tudi koruzne nitke. Po brisanju si zadnjico pogosto dodatno umijem z vodo.

Verjeli ali ne, toaletni papir je zame zadnja izbira, ko res ni nobene druge. Papir je dolgočasen: vedno enak in dobesedno suh. Za zadovoljiv rezultat je treba velikokrat potegniti, pa še takrat imam občutek, da sem kar nekaj blata samo razmazal. Spomnim se Indijca, ki mi je nekoč rekel: »Če bi se zapacal z drekom po obrazu, ali bi ga obrisal s papirčkom, ali pa bi se umil? ... No, zato si mi zadnjico umivamo.«

Brišimo bogato

Gozdne straniščne navade zagovarjam v prvi vrsti zato, ker prinašajo neizmerno večji užitek in bogastvo izkušanja. Ekologija, čistost, varčnost – vse to je drugotno. Naša življenja so že tako ali tako izkustveno siromašna: gledamo vedno iste podobe in like, poslušamo vedno iste pesmi in reklame, okušamo vedno iste umetne arome, dotikamo se vedno iste plastike in papirja. Navidezna raznolikost barv in vzorcev je tako plehka, da nas ne prepriča, zato smo nemirni, živčni, depresivni.

Umijte si zadnjico, voda bo vsakič malce drugačna; obrišite jo s kepo sena, občutek bo vsakič neponovljiv; uporabite socvetje, presenetila vas bo njegova učinkovitost. Neuporaba WC papirja ni nobeno odrekanje. Pravzaprav je ravno omejevanje izključno na papir veliko osiromaševanje življenja. Da živite bogato ne potrebujete zlate straniščne školjke in svilenih prtičkov, potrebujete le pustolovskega duha, kanček poguma in dovzetnost za izkušanje raznolikosti.

Vem, da se ljudje ne bodo spremenili. WC papir bo še dolgo edina izbira za veliko večino zahodnjakov v civilizaciji brez elementarne domišljije, v civizaciji, ki z življenjem briše svoj drek in vse skupaj poplakuje v žile matere Zemlje. Zdi se mi, da bi otroke morali najprej naučiti uživati in šele potem pisati, računati, delati; brez sposobnosti uživanja je težko začutiti razliko med bogastvom in revščino, težko je zares vedeti, kaj je dobro in kaj slabo. Kar pa je najhuje, kdor ne zna uživati, se ne mara potruditi.

Toaletni papir je simbol civilizacije, ki je konkretne užitke zamenjala za navidezno udobje, sonaravno izvirnost za meščansko ponavljanje, favnovsko preproščino za dionizično razvratnost. Redko kaj znamo početi z vso prisotnostjo zavesti, vsa dejanja opravimo podobno mimogrede kot brisanje zadnjice. In če začnete na samem dnu in opazujete prav to dejanje, če se ga poglobljeno zavedate, se bo to poznalo na vseh področjih vašega življenja – zdravstveno, ekološko, socialno, kreativno. Pa še zabavno bo!

Preberite tudi prvi del bloga: Civilizacija WC papirja

Nara Petrovič je samostojni raziskovalec škodljivih navad, soustvarjalec lepšega sveta, pisatelj, (so)prevajalec (zbirke Anastazija, Bhagavad-gite itd.), predavatelj, sonaravni kuhar, priložnostni maser, predvsem pa ljubitelj življenja; http://sites.google.com/site/narapetrovic/