Zdravo energetiko bomo imeli, ko bodo zdravi vsi deli: oskrba na veliko in lokalna oskrba ter na strani porabe energetsko intenzivna industrija, drugo gospodarstvo in zgradbe ter gospodinjska poraba. Energetika boleha tudi zaradi slabosti cele družbe. Od zdrave energetike pričakujemo gospodarnost, zanesljivost delovanja (operativno in strateško), prijaznost do okolja in prostora, prispevek k solidarnosti med ljudmi in pripravljenost na izzive prihodnosti.

Danes podrejenost okolja in družbe gospodarstvu jemljemo kot samoumevno; tako je tudi v energetiki. Razmišljamo, kako zagotoviti poceni energijo za gospodarstvo ter ob tem ustvariti dobiček, šele nato pa pridejo na vrsto varnost, neodvisnost, delovna mesta, okolje in zdravje. Za zdravo energetsko gospodarstvo bi bilo treba korenito zamenjati vrstni red teh prioritet.

Rada imam vodo. Od kar pomnim mi je draga prijateljica. Mama še danes rada pove, da je pred mene postavila veliko posodo z vodo in je bil mir pri hiši. Ali pa me je peljala k potoku, ki teče ob hiši in z mano čakala, da je voda opravila svoje (odnesla trmo, slabo voljo, prinesla veselje). Še posebej mi je draga morska voda, imam jo tudi doma in brez nje se ne začne nobeno jutro. Še ko sem jedla juho, sem morala imeti zraven krožnika kozarec tople vode, da sem poplaknila juho in rezance v njej.

V društvu Focus smo v 2011 pričeli z izvajanjem 3-letnega evropskega projekta ACHIEVE, s katerim želimo najti ter implementirati praktične in strukturne rešitve za zmanjševanje energetske revščine v Evropi. Projekt, ki je večinsko financiran s strani IEE, vključuje dejavnosti za izboljševanje energetske učinkovitosti v gospodinjstvih z nizkimi prihodki skozi obiske in energetsko svetovanje. Vanj je vključenih 7 partnerjev iz 5 držav: CLER (koordinator projekta), GERES in IDEMU iz Francije, SWEA iz Velike Britanije, CARITAS Frankfurt iz Nemčije, EAP in Bolgarije ter Focus iz Slovenije.

Po navadi o zmanjšanju rabe energije govorimo, ko do tega pride zaradi neposrednih ukrepov.

Vsako jutro prinese neko sveže, novo, − da ne rečem − noro upanje. Upanje za življenje, upanje na prebujenje. Tisto kolektivno. Torej upanje na kolektivno prebujenje. Vstajenje od mrtvih. Kaj drugega je ta družba kot mrtva … Ali pa vsaj v zadnjih izdihljajih svojega čudaškega životarjenja.

Običajno so z izrazom ekovasi mišljena trajnostna naselja na splošno; takšna okolja se lahko nahajajo tako v neokrnjeni naravi kot tudi v urbanih mestnih področjih. V ospredju je sožitje med ljudmi in naravo, ki lahko obojim prinaša boljšo kvaliteto bivanja. Ljudem ponuja okolje za zdrav človeški razvoj, ki je mogoč samo na trajnostni način. Samo ko so naše aktivnosti neškodljivo vključene v naravno okolje, prihodnjim rodovom ne zmanjšujemo njihovih možnosti za polno življenje. Zato moramo pri vseh odločitvah enako upoštevati tako sedanjost kot prihodnost. Kar največ rešitev se v ekovasi išče znotraj teh okvirov. Po eni strani takšen način življenja ni nov, saj so naši pradedje v dobršni meri živeli na trajnostni način. Seveda obstaja kar nekaj razlik, predvsem pa moramo modro združiti staro in novo brez izgube vrednot, identitete in povezanosti.